60 sekund, Nika Vrabec
Finalist nagrade Energheia Slovenija 2024
Pritisnem na gumb. Rdeča gmota sredi črnega ovoja se vda in kmalu izskoči nazaj v obstoječe stanje. Ozrem se preko ceste, v rdeči barvi se izpišeta števki šest in nič. Naj bo, si mislim. Če prečkam Trubarjevo in zavijem preko Tržaške, mimo Moderne galerije, bom imel še dovolj časa. Lahko celo ujamem 8-ko, ki me bo pripeljala direktno do postaje. Že nekajkrat sem se uštel, da mi je vlak odpeljal tik pred nosom. Nekje globoko v sebi začutim, da danes res ne bo tak dan. Rdeče obarvanih 55.
Mehanično sežem po predalu na potovalki, da bi vzel ven slušalke. Spomnim se na nov album »Koal«, ki je prišel danes ven, lahko bi preletel, če je vsaj nekoliko boljši od prejšnjega. Kritike znajo biti kdaj preveč prizanesljive, si mislim. Res ne prenesem vsega trušča zgoščene mestne konice, ko se delovni teden prevesi v svojo drugo polovico. Že preveč nergam. V ušesa si vtaknem slušalke in izoliranje vsega vrveža iz okolice me navda s trenutkom spokojnosti. Še enkrat pogledam preko ceste, rdeča barva, 48 sekund.
Opazim, da v čakanju nisem več sam. Na drugi strani se je ustavila ženska z otrokom. Oba delujeta nekoliko nejevoljno. Mali se kuja, ker je moral predčasno zapustiti igrišče, mama se na vse pretege trudi pridobiti njegovo pozornost, da bi le nehal na ves glas tuliti. Pri vsem prometu njegovo dretje niti ni tako glasno. Zraven stoji še fant, verjetno srednja šola. Glede na športno opravo se najbrž odpravlja na trening, košarkar morda, visok je vsaj 190 centimetrov. Prešine me, da sem vedno slabši v določanju let in je morda še osnovnošolec. V resnici ne vem zares. 40 sekund, še vedno obarvanih rdeče.
Če pogledam podrobneje, vidim, da je zastala še ena postava. Visoka, sloka. Prešine me, da sem jo že nekje videl. Samo lase ima nekoliko krajše, počesane nazaj in nekoliko bolj urejene, kot se jih spominjam. Na rami ji visi platnena vrečka, karikatura španske plesalke in zabrisan portret Dalijeve Gale v ozadju. V rokah drži še eno, napis Zara viden na veliko. Oblečena je v dolge jeans hlače na zvonec, rjav pulover (tudi ta je verjetno iz Zare) in usnjeno jakno. Ona bi ji vsekakor rekla »vintage«. Zavzeto se pogovarja po telefonu. Ni možno, da bi me videla. Rdeče obarvana številka 38.
Opazujem njene gibe. Isto se premika. Telo je prav tako okorno, na trenutke deluje ukrivljeno, celo malo štorasto. Z roko si seže v lase, da bi si premaknila pramen, ki ji pada čez oči. Morda še ni navajena te »paž frizure«, vedno je nosila daljše lase. Njene kretnje, kot se jih spominjam. Z roko udarim po slušalki, da bi ustavil glasbo. Morda bom uspel ujeti njen glas, nizek, rahlo piskajoč. Hrup avtomobilov je preglasen, nabrala se je dolga kolona in za nekaj trenutkov izgubim stik s pešci na drugi strani. Tudi njo. 30.
Srce mi začne biti hitreje. Je res možno, da bi bila ona? Koliko časa je nisem videl, verjetno so minila že vsaj tri leta. Bilo je tik pred božičem, »fak« razmišljam, res so že tri leta. Melodija »The good old days, the good old days« mi začne odzvanjati v glavi. Spomnim se nebrzdanih poletnih noči, njenega parfuma, soli na goli koži. Solz, ki tečejo čez pordela lica. »The good old days, the good old days, that we used to spend together«. S kotičkom očesa še vedno vidim, kako nerodno poplesuje v tistem levem kotu plesišča. Črn Volkswagen Passat mi zastira pogled na številčnico, verjetno bo kmalu zelena.
Začnem pisati scenarije. Kaj naj ji rečem, naj jo pozdravim. Morda me ni niti videla. Me bo pozdravila nazaj. Verjetno me ni niti opazila. Res je, da sem se v teh letih malo spremenil. Brado imam daljšo pa nisem več v taki formi, kot sem bil takrat. Kaj si bo mislila. Četica avtov se zaustavi. Spet jo uzrem na drugi strani ceste. 3, 2, 1 … Na semaforju se izpiše ničla. Zasveti zelena luč.
Začutim, da mi bo srce eksplodiralo. Lahko bi obstal na mestu in se nikoli več premaknil. Požrem slino, v želodcu začutim kislino. Pa še refluks bom kmalu dobil, me prešine. Telo se začne premikati, stopam, leva noga pred desno. Ponavljam zaporedje. Prihaja vedno bližje. Naposled se srečava, zastrmim se direktno v njen obraz. Rahlo se mi nasmehne. Pogledala me je. Razširim ustnice in premaknem jezik, da bi izustil »živjo« ali »čaw« ali pač nekaj takega. Smrtna tišina. Zelena luč začne utripati, nagonsko pospešim korak.
Še leva in desna noga in dosegel bom drugo stran ceste. Popravim si nahrbtnik na rami in preprimem potovalko v drugo roko. Še enkrat pogledam na drugo stran. Vidim jo, kako odhaja v ozko ulico na levi strani, naravnost proti gledališču. V tistem trenutku se zavem. Ni bila ona. Zdela se je ista. Ampak oči so bile tuje. Njen parfum je dišal drugače. Nasmeh ni bil pravi.
Za trenutek postanem, da bi se umiril. Zazrem se v bližnji jumbo plakat, ki oglašuje first-minute počitnice v Grčiji: »Greva punca, v južne kraje!«. Obris letala na desnem delu plakata. Zagledam avtobus številka osem, kako se mi bliža. Zavem se, da imam vlak, ki odpelje ob 17.05, in moram ga ujeti.