Zmagovalna pravljica Nagrada Energheia Slovenija 2021

»Na generala čakaš?« je po dolgi tišini spregovoril sedeč mož v vojaški uniformi.

Mož v temni jakni, s prekrižanimi rokami naslonjen ob steno nasproti, je svoj pogled odvrnil od tal ter se zazrl vanj.

»Da.«

»Torej si tukaj za sprejem?«

»Tako.«

»Tudi jaz.«

Mož v jakni je uprizoril prijazen nasmešek, nato se je s pogledom vrnil k tlom.

»Jaz sem Stefan, mimogrede,« je nenadoma vstal uniformiranec in iztegnil roko. »Pod poveljem majorja Temnikarja. Bataljon Snežni smodnik.«

»Lazarus,« se je z globokim glasom predstavil mož v jakni, medtem ko je krepko sprejel Stefanovo dlan. »Bataljon Morana, povelje majorja Pepevnika.«

»Me veseli.«

»Enako.«

Čakalnico je ponovno oblegla tišina.

»Kako je šla dvomesečna preizkušnja?« jo je kmalu prekinil Stefan.

»Ni bila ravno mačji kašelj, moram priznati.«

»Hah. Tudi jaz. Celo priprave na talstvo in mučenje so pustile poseben vtis na mojem telesu. Še vedno čakam, da mi zrastejo nohti, ki so mi jih izpulili.«

»Potem si še na dobrem,« se je nasmehnil Lazarus. »Jaz ne morem pričakovati, da mi nazaj zraste modrostni zob.«

Zarežala sta se.

»So pa nekateri prestali še dosti hujše stvari,« je dodal Stefan.

»Pri nas nekateri sploh niso preživeli.«

»A celo tako?«

»Na vsak način so hoteli priti v Fantome in so zato šli do konca, a žal njihova telo in um nista vzdržala.«

»Svaka čast, da so tako vztrajali. Pri nas so se tisti, ki niso zmogli, vdali in se poslovili od svojih sanj o Fantomih. Ne vem, zakaj se potem sploh prijavljajo na takšno preizkušnjo, če niso dovolj trdni zanjo. Saj so sami vedeli, da bodo morali postaviti na kocko svoje življenje. Morali bi pričakovati, da bo urjenje tukaj pa že zares visoka stopnja težavnosti. Preizkušnja za Fantome ne more biti navadno vojaško urjenje.«

»Tako,« je pritrdil Lazarus.

Za nekaj trenutkov sta utihnila, nato je Stefan zopet spregovoril: »In? Si pripravljen na Neronov preizkus?«

»Če po pravici povem,« se je nasmehnil Lazarus, »si niti malo ne znam predstavljati, kaj me čaka. Tako da ne vem na kaj sploh biti pripravljen.«

»Hah. Tudi jaz ne. So mi pa rekli, da ima general Neron veliko več na zalogi kot pa kakšna dvomesečna preizkušnja.«

»Sem tudi sam slišal tako.«

»Baje ima svojevrstne ekstreme,« se je namuznil Stefan. »In v bistvu že nestrpno pričakujem, da jih izkusim.«.

Lazarus je prikimal in znova pokazal vljuden nasmešek.

Iznenada so se na koncu čakalnice odprla vrata, skozi katera je stopil možakar višjega čina. Njegovo uniformo sta plemenitili sijoči se medalji časti in hrabrosti.

»Tukaj za sprejem, gospoda?«

»Da, generalpodpolkovnik,« sta enotno izkazala salut.

»Potem pa kar naprej. General vaju pričakuje,« je strogo rekel možakar ter se napotil iz čakalnice.

Stefan in Lazarus sta vstopila v zatemnjen prostor, prežeman z blagim hladom ter vonjem po cigaretnem dimu in pepelu. Nekaj korakov pred njima je stala pisalna miza, po kateri so bili sistematično razvrščeni razprti kartoteki in dnevnik; pepelnik, iz katerega se je rahlo kadilo; ter verižica z obeskom vojaške identifikacijske ploščice, na kateri je bila vgravirana nekakšna šifra – »SIGMA«. V kotu pisarne je stal visok in krepak mož v črni obleki. S prekrižanimi rokami je nepremično srepel v zasneženo oporišče skozi edino razgrnjeno okno v sobi.

»Oprostita vonju, gospoda,« se je oglasil. Njegov glas je bil globok in resnoben. »Generalpodpolkovnik ima precej slabo navado, ki ga bo nek dan stala pljuč.« Obrnil se je k vojakoma ter počasi stopil do svoje mize. »Malce temno je tukaj, s čimer se bosta sprijaznila.«

Usedel se je in si približal kartoteki na mizi ter ju v dolgi tišini pregledoval, medtem ko sta Stefan in Lazarus vzravnano in mirno opazovala njegovo početje.

»Narednik Lazarus?« je Neron vzpostavil globok očesni stik z možem v jakni. Generalove oči so bile nenavadnega pigmenta – ognjeno rdeče. Sprožale so mrk in hladen pogled. V njihovem odsevu se je v Lazarus prebudil temačen občutek, ki ga ni doživel še nikoli.

»Da, general.«

»In narednik Stefan,« je Neron pogledal v moža v uniformi.

»Da, general.«

Mirno je odprl svoj dnevnik in naredil nekaj zapiskov, nato je vstal in prekrižal roke.

»Civilizacija propada. Tukaj sta, ker sta se jo odločila pobrati na noge skozi vojno. Vojna je kaos, ki ga ustvari človeštvo, ko je sámo v kaosu. Je pot, nujna za prehod v napredek in v novi mir. V Fantomih bosta spoznala temačnost, ki jo skriva posameznik globoko v sebi. Spoznala bosta popolno svobodo, ki jo posameznik skriva v sebi. Spoznala bosta kaos. Kaos v svoji polnosti. Poskrbel bom, da se ga bosta dotaknila in ga potegnila na plan. To bo vajino najpomembnejše orožje za vsako oviro, ki vama bo kadarkoli stala nasproti.« Neron je za trenutek utihnil in počasi stopil bliže k vojakoma. »Predenj pa prebudim to skrito moč v vaju, se bosta morala soočiti še z zadnjo preizkušnjo za vstop v mojo elitno skupino. Seveda to že vesta.«

»Da, general,« sta enotno pritrdila Stefan in Lazarus.

»Zagotovo vesta tudi, da moj sprejemni test ni preprost. Če mislita, da sta pripravljena nanj, se strinjata tudi z njegovim tveganjem.« Neron je zopet umolknil in le gledal v vojaka.

»General,« se je nenadoma oglasil Stefan. V njegovem tonu je bilo zaznati rahlo negotovost, ki jo je skušal prikriti.

Neron ga je nekaj trenutkov le resnobno opazoval. »Da, narednik Stefan? Vas morda kaj zanima?«

»Da,« je rahlo pogoltnil Stefan. »Vprašal bi – če smem – kaj natanko je to tveganje? Mislim, slišal sem zanj, a nikoli…«

»Z razlogom,« ga je hladno prekinil Neron. »Potek moje preizkušnje ostaja tajnost. Nobenemu kandidatu ne dovolim, da ga omenja po tem, ko ga doživi.« Za trenutek je utihnil ter premeril oba vojaka. »Že sam sprejem tveganja je tveganje. Hočem, da mi pokažeta, kako se soočita z nepredvidenim – z nečim, na kar nista nikakor pripravljena. Takšna preizkušnja ne bi bila smiselna, če bi vedela, kaj vaju čaka,« je resnobno razložil. »Se ne strinjata?«

»Da, general,« sta rekla v eno.

»Tveganje je ključnega pomena v tej preizkušnji. Kako ga bosta prenesla, mi bo dalo jasen odgovor, če sodita k Fantomom,« je umirjeno nadaljeval general. »Ampak to je seveda vajina odločitev. Sedaj imata zadnjo priložnost, da se pobereta od tu, če sta dobila pomisleke. Dajem vama popolnoma svobodno odločitev in to tik pred začetkom preizkušnje.«

Lazarus je za hip pogledal proti Stefanu. Na njegovem obrazu in telesu je zaznal večjo mero negotovosti, kot jo je kazal prej.

»Torej! Narednik Stefan. In narednik Lazarus. Lahko pričnemo?«

»Da, general,« sta hrabro odgovorila, toda Lazarus je vedel, da Stefanov odgovor ni bil povsem iskren.

»Odlično,« se je hladno nasmehnil Neron. »Sedaj bosta sedla vsak na svoj stol,« jima je pokazal na sedeža za njima. »In vama bom zastavil tri vprašanja. Po tretjem vprašanju bom vedel, če sta pravi material za Fantome, in bomo zaključili.«

Lazarus in Stefan sta se zmedeno spogledala. V Stefanovih očeh je bilo celo videti olajšanje. Samo vprašanja? je pomislil Lazarus.

»Je kaj narobe, gospoda?«

»Ne, general,« sta odgovorila in se odpravila do svojih stolpcev ter se usedla.

Bila sta si nasproti – Lazarus je sedel na levi strani pisarne in Stefan na desni; obrnjena sta bila proti Neronu. Lazarus je prekrižal roke, Stefan jih je položil na naslonjali.

»Pa mi povejta, gospoda: zakaj sta se odločila priti v Fantome?«

Obraza Lazarusa in Stefana sta zopet izrazila rahlo zmedenost.

»Oprostite gospod,« je spregovoril Stefan. »Je to vprašanje že del preizkušnje?«

Neron ga je srepo premeril. Lazarus je opazil, da ima general na svoji obleki pripet obesek jantarjevega kamna. V njem je bil utrjen droben fosil črnega škorpijona.

»Seveda,« je mirno pritrdil Neron. »Saj smo se strinjali, da lahko pričnemo.« Za trenutek je v prostoru nastala tišina. »Pa lahko kar vi začnete, narednik Stefan, če ste se že prvi odzvali. Povejte mi, kaj vas je pripeljalo sem.«

Stefan je rahlo pogoltnil in se za kratek čas zamislil, medtem ko je Neron hladno strmel vanj s svojimi nelagodnimi rdečimi očmi.

»Za Fantome sem se odločil, ker se hočem izboljšati kot vojak in se izuriti fizično in mentalno do najvišje stopnje. Ker se hočem izučiti v vrstah neustrašnih elitnih borcev. Ker hočem doseči svoj najvišji potencial. Rad bi prebudil najmočnejšo silo v sebi – morda ravno to, ki ste jo prej omenili.«

Po Stefanovem odgovoru je tišina obdala prostor. General je še vedno zrl vanj. »Narednik Lazarus?« se je nenadoma obrnil proti možu v jakni. »Zakaj ste tukaj vi?«

Lazarus se je za nekaj trenutkov posvetil tlom. »Sem me je pripeljala smrt,« je rekel z globokim glasom in se soočil s srepim pogledom generala. Stefan ga je premeril z interesom in tudi na Neronovem obrazu se je iznenada vzbudilo zanimanje.

»Smrt?«

»Da. Določeni ljudje, so mi povzročili gorje in v meni zbudili absolutno jezo in sovraštvo. V Fantomih verjamem, da bom pridobil popoln nadzor nad tema čustvoma in da ju bom udejanjil v vojskovanju. Tako bom povsem pripravljen na maščevanje. In zato sem si izbral pot vojaka. Ko se dokončno izurim, ne bom dovolil, da se ljudje, ki so me prekleli za vso življenje, izmaknejo svoji pravični usodi.«

General se je pobožal po bradi. »Zaradi teh ljudi trpite.«

»Ne,« je odločno zanikal Lazarus. »Povzročajo mi bolečino. Trpljenja več ni v meni. Bilo je prisotno na začetku, ko so mi storili nesrečo, ampak trpljenje sem se naučil nadzorovati in sem ga pretvoril v vojaške sposobnosti. Jeza in sovraštvo, moji bolečini, me ne mučita, temveč samo bivata znotraj mene ter rasteta v moč.«

»Hm,« se je hladno nasmehnil Neron. »Na bolečino in na trpljenje ne gledate kot na enaka pojma.«

»Seveda ne. To sta popolnoma različni stanji uma. Bolečina nastane iz nesreče in nas za vedno zaznamuje, toda trpljenje si ustvarjamo po lastni volji. To je povsem nepotrebno. Zato zakaj ga ne odstraniti, bolečino pa vzeti v svoj prid.«

General je nekaj časa resnobno gledal proti Lazarusu.

»Gremo kar na naslednjo vprašanje,« je nenadoma rekel. »Koliko ljudi sta ubila?« Ozrl se je proti Stefanu: »Spet lahko začnete vi, narednik.«

Stefana je vedno bolj preganjala negotovost, kar je bilo videti na njegovem obrazu. »Mislim, da … No, ne vem točno. Najverjetneje okoli petnajst, dvajset. Mogoče malo manj. Med njimi zagotovo ni bilo civilistov. Samo nasprotnikove vojaške sile. No, če sem iskren, nikoli nisem prešteval …«

»Kaj pravite vi, Lazarus?«

»Devetinštirideset,« je odgovoril brez potrebe po premisleku.

Ob Neronovem razmisleku je pisarno je zajela tišina, nato je spregovoril: »Od podrejenih sem slišal, da vas tovariši kličejo Senca. Je res tako, narednik Lazarus?«

»Da, general.«

»Od kod izvira ta vzdevek?«

Lazarus je zopet pogledal v tla, nato se je zazrl v Nerona: »Moja taktika bojevanja sta skrivanje in neopazni napadi. Sovražnika znam presenetiti na njegovem lastnem teritoriju, brez da bi se zavedal moje prisotnosti. Sposoben sem ga likvidirati v trenutku in brez povzročanja kakršnega koli zvoka.« Stefan se je z zanimanjem zastrmel v Lazarusa. »Svojo sposobnost sem imel priložnost še posebej pokazati na misiji v Ledeniji, kjer smo z Moraninim bataljonom v gozdu blizu ene izmed vasi zasledili manjši kamp sovražnika. Ponoči sem se sam odtihotapil vanj in usmrtil triindvajset nasprotnikov ter tako naredil pot bataljonu, da je lahko brez težav obkolil in zajel taborišče. Preživeli ujetniki so rekli, da so njihovi tovariši tako iznenada začeli padati drug za drugim brez vednosti kaj in od kod prihaja nevarnost, da so mislili, da jih napada njihova lastna senca. Od tod moj vzdevek.«

Neron se je hladno nasmehnil. »Vaš instinkt za ubijanje je nenavaden, narednik Lazarus. Kako dolgo ste že urite v vojski?«

»Šest mesecev.«

Stefan je osupel.

»Tako hitro ste prišli v Moranin bataljon in do tako visoke številke ubojev?« je resnobno vprašal Neron.

»Da, general.«

»Izjemno,« je dodal in prostor prepustil krajši tišini. »Torej, počasi bomo zaključili. Čaka vaju samo še zadnje vprašanje. Najprej pa …« Neron je stopil nazaj do svoje mize in se usedel. »Sezita pod svoja sedeža.«

Stefan in Lazarus sta se presenečeno spogledala, nato sta počasi segla pod svoja stola.

»Kaj za …?« je sam pri sebi zmomljal Stefan, ko se je dotaknil trdega kovinskega predmeta.

Potegnil ga je izpod sedeža. Tudi Lazarus. V rokah sta si z začudenjem ogledovala težek srebrni revolver. Na mizo je svojega položil tudi Neron, ki ga imel spravljenega v predalu.

»No tako, narednika,« je rekel in naredil zapis v svoj dnevnik. »Vajini orožji sta nabiti. Z njimi mi bosta odgovorila na zadnje vprašanje.«

Stefana je oblila polt. Lazarusov obraz je ohranil svojo resnost in mirnost.

»Vprašanje se glasi: sta za Fantome pripravljena žrtvovati tudi svojega lastnega tovariša?«

Molk je ubijal prostor. Vojaka nista vedela kako se odzvati.

»General, je to …«

»Nikar ne govorite, narednik,« je Stefana s hladnim glasom prekinil Neron. »Na zadnje vprašanje mi bosta morala odgovoriti z dejanjem.«

»Ampak, to je …«

»Narednik. Moja preizkušnja je bila popolnoma prostovoljna odločitev. Dal sem vam priložnost, da se njenemu tveganju izognete. Ampak zdaj več ni poti nazaj,« je rekel v zelo hladnem tonu in srepo pogledal Stefana. »Narednika. Sedaj imata na voljo le dve izbiri.« V roke je vzel svoj revolver in vstal. »Pokažita mi, kateri od vaju je dovolj sposoben za Fantome ali pa danes nobeden od vaju ne bo zapustil te sobe živ.«

Prostor je začela preganjati temačna napetost, ob kateri sta vojaka obnemela.

»Lazarus,« je izdavil Stefan ves iz sebe.

Njegov tovariš ga je bridko a sprijaznjen sam s sabo pogledal v prestrašene oči.

*

Po steni je bila razpršena kri. Na tleh je ležalo truplo. Tema in hlad sta še vedno mučila pisarno. In vonj po dimu je še zmeraj bil navzoč.

General je s svoje mize pobral obesek vojaške ploščice. Stopil je do vojaka in mu jo izročil: »Dobrodošli v Fantomih, narednik. Tvoje ime je sedaj izbrisano. Od danes naprej si le šifra – SIGMA49.«