Finalist Energheia nagrade Slovenija 2021

I

“Počutim se varno,” si je mislila, ko je z utrujenim pogledom na s soncem obrobljeno hribovje pred sabo razmišljala o domu. Izmed dolgih tankih prstov je z rahlim sunkom otresla ostanek morilske cigarete in jo skrbno pritisnila ob sive drobčaste tlakovce pod klopjo, na kateri je sedela s prekrižanimi nogami, naslonjenimi na ograjo, ki ji je od nekdaj zastirala pogled na vrhove gora. Od nekdaj je občudovala cigaretni dim, ki je s svojo prefinjenostjo napolnjeval zrak okrog nje in se v vsemogočih vrtinčastih oblikah dvigal proti nebu. Ostanek je vtaknila nazaj v škatlico modrih L&M cigaret, svoje najljubše znamke, saj na voljo ni imela pepelnika. “Narava je vredna več kot moj ponos,” si je mislila. Zbrala je vso moč in se z opešanimi rokami ob bokih vzdignila, da je s pogledom ošinila ogromen zastarel zvonik baročne cerkve na najvišji vzpetini v okolici. Pririsala se ji je slika iz otroštva, spregovorjene besede in odnosi s prastarimi starši, ki so tam pokopani. “Mar me iz nebes opazujejo? Moja dejanja, nespamet in moj greh? Me mar obsojajo – mene in mojo temačno izčrpano postavo, ki z vsakim dnem bledi?” V grobovih, ki so zapuščeni, pokriti s sencami in mrtvi. Vsako cvetje, prinešeno tja, je po dneh suše ovenelo in strohnelo v nebeški prah. Ta kraj, ta vrh je bil edini prostor, kjer je bila resnično in čisto nedolžno otroško srečna.

“Kaj je sreča?” se je spraševala vedno, ko je bila sama. Nikoli je ni občutila. Nikoli ji ni bila dana. Nikoli ji ni bila naklonjena. Iluzijo sreče si je ustvarjala sama. Ob cigaretnem dimu, ki ji je napolnjeval pljuča, so se njene misli umirile v zrtju v Stvarnikovo čudovito naravo in omama je preplavila njeno telo kot droga. Ta delček zemlje ji je v duši vzbudil tesnobno veselje s prikrito varnostjo, in to je bila zanjo sreča. Oči so se ji orosile, saj je vedela, da je čas, da zapusti ta zemeljski drobček nebes.

II

V roke je vzela že skoraj nedelujočo prastaro svetilko, ki je izžarevala rdečo in belo svetlobo. Komaj jo je nosila, saj sta bili škatlasta oblika in njena neizmerna teža zanjo preveč. Z obema rokama si jo je naložila na ramena in jo nosila kot prenosno kamero. To je zmogla. Sonce je izginilo za Alpsko hribovje in tema se je v tem hladnem večeru hitro bližala. Ni odšla po poti, od koder je prišla, temveč je z dolgimi koraki sklenila zaviti na zapuščeno, nepogosto prehojeno pot. Ob vsakem koraku ji je svetilka jemala ravnotežje, a brez nje bi bila zašla s poti. Pod nogami ji je šelestelo mrtvo suho jesensko listje in vsak korak je bil na tej strmi prstnati poti nestabilen. Tema se je spustila in žarek iz baterije je šibko obseval razvejana drevesa zavita v dimnato belo meglo. Ne glede na vsako nevarnost, na katero bi lahko naletela, se je počutila varno. Ponavljala si je: “Oče, tebi izročam vse,” ter “Moj Bog, zaupam ti.” Razmišljala je o tem, kaj jo čaka doma. Najrajši bi bila preživela noč pod širnim nebom, opazovala tisočere zvezde, razmišljala o mirnosti in sreči, o umetnosti ter si v mislih risala melodije, ki bi jih navdihnila narava. Bila je romantik. Narava je bila njena strast, njen navdih, njen dom in zavetje. Razmišljanje o estetiki jo je brez hujših padcev in spodrsljajev pripeljalo do kamnite ceste pod hribom. Pred sabo ni več mogla videti svojih dlani in korakov. Nastala je čista tema, ki pa ni oblila le narave, temveč tudi njene misli.

Njena glava je bila ob večerih polna demonov. Ni vedela, zakaj, niti se ni spraševala, a ob koncu vsakega dne je čutila, da ji nekaj sledi. Temačna senca, ki v njeni duši povzroča nemir. Že leta se je borila z lastno kritiko in občutkom, da ni vredna ljubezni. Ni se počutila dovolj dobro, dovolj sposobno in razgledano. Primerjala se je z najboljšimi skladatelji klasicizma, romantike in baroka, z najbolj znanimi pisci vojnih in avtobiografskih romanov, z ljudmi, ki so vsesplošno razgledani in želela je vedeti prav vse, kar je znano človeštvu. Ni imela ne časa ne virov, da bi vse dosegla. Bila je izmučena od vseh obveznosti, od družinske zapuščenosti in zanemarjenosti, od cigaret in neredne prehrane in dnevnih večkilometrskih sprehodov, s katerimi je želela nadzorovati in obvladati vsaj svoje telo. V tem jesenskem večeru ob zahodu sonca je prvič spoznala temno stran sebe. Nekaj ji je sledilo in v mislih ji je odzvanjala nemoč. Zašla je v najtemnejše kotičke svojega uma.

Prispela je v vas, katere ceste so bile blago obsijane s srednjeveškimi uličnimi svetilkami. Občudovala jih je in se spominjala časov, ko je prava umetnost bila cenjena. Vedno si je želela živeti v staromodno urejenem stanovanju, s starim tipkarskim strojem na mizi v kabinetu, z zaprašenimi antičnimi knjigami na policah po vseh štirih stenah, z muzejsko razstavljenimi slikarijami v dnevni sobi in grajskim lestencem, katerega kristalen odsev bi občudovala le ona. Malenkosti je vedno znala opazovati, in domišljija ji je ob starinskih pojavih dopuščala sanjarjenje. Tega večera se je prvič zavedla, da ne vidi več svoje prihodnosti. Ni več sanjarila o popolni družini, o visoki plači, s katero bi si lahko privoščila umetniško opremljeno stanovanje z ateljejem, sobo za pisanje, ter sobo, v kateri bi poleg vinsko rdeče sofe stal le pianino. Njen ebenasto črn pianino, ki ga je oboževala odkar pomni. Njeni dolgi pajkasti prsti so lahko dosegli razpon prek decime, to je bil eden njenih največjih adutov. V glasbo je izlila vsa svoja čustva, vse svoje tegobe, vso svojo žalost in brezup. A že nekaj let se ob klavirju ni počutila koristno. Molovske harmonije Chopina in romantične skladbe Debussy-ja ji niso več pririsale nasmeha na obraz in miru v dušo. Počutila se je netalentirano, nesposobno in bala se je svojih lastnih misli. Začenjala je preigravati najtemnejše, najgrozljivejše in najbolj žalostne skladbe, njen strah pred njo samo pa je s tem začenjal kaliti. Kot da bi vsaka črna tipka bila kapljica novemberskega dežja, ki napoji nemir v njej. Ni našla veselja v stvareh, ki so jo pretekla leta njenega ničvrednega življenja veselile in držale pokonci. Ni se več počutila varno, ko je bila sama, saj je vedela, da v njej obstaja nekaj neznanega. Ni se več počutila varno v molitvi ob luči in ni se več počutila dopolnjeno ob sveti maši. Počutila se je, kot da del nje manjka, a vedela je, da v svoji glavi ni sama.

Ob globokem razmišljanju je prispela domov. Skozi vhodna vrata je stopila na temen hodnik in potiho sezula pohodne čevlje ob preprogo. Prostor je poznala do potankosti, zato ni prižigala luči. Vedela je, koliko korakov je oddaljena od lesene omare za plašče in omarice s telefonskim imenikom in vedela je, kolikokrat mora stopiti naprej, da doseže stopnišče. Bosa je po ploščnatih stopnicah odhitela v sobo in obrnila ključ. “Jutri se bom umila, da ne predramim družine,” si je mislila in se preoblekla v spalno srajco, ki je z nje visela kot s tankega obešalnika. Ne glede na prevelikost ji je občutek svile na koži dal občutek ugodja. Od preživetega večera na vrhu hriba je bila izmučena, in čeprav je v sebi čutila nemir, je odgrnila satenasto posteljnino, popravila vzglavje penaste blazine in na koščenem boku padla v sen.

III

Prišel je čas, da izgine nazaj v študijski kraj. Veselila se je zopet oddaljiti od doma, po drugi strani pa je za sabo še vedno čutila senco, ki ji ni dala miru. V črno-rdečo potovalno torbo je zložila oblačila, usnjeno jakno in hlače, prevelike jope in spodnje perilo. Pograbila je lonček aromatične črne kave in odhitela na vlak. Oboževala je vožnje z vlakom. Venomer je sedela sama, sezula čevlje in oguljene noge prekrižala na nasprotne sedeže. V slušalkah jo je spremljala glasba, v rokah pa je listala najčudovitejše knjige. Spominjala se je potovanj z vlakom v Zagreb in Firence, mirnosti in lepote narave okrog železniške proge. Vedela je, da gre vlak skozi najlepše poti. Občudovala je gozdove in s soncem, ki je sijalo skozi listje, obsijane prašne sprehajalne poti. Opazovala je pešce, kolesarje in družine, ki so skupaj preživljale popoldneve. Tako redko je opazila lepoto stvarstva in se poglobila v vse, kar ji je dano. Vedno manj je cenila, kar jo obkroža in vedno bolj se je izgubljala v lastnem razmišljanju in skrbeh.

Ob prebiranju Majskega dne se je nevede ozrla skozi okno. Bilo je jutro, sonce se še ni dvignilo in vladala je tema. Zastal ji je dih. V odsevu okna je zagledala iznakaženo postavo. Bila je ženska, skaženega in bledega obraza, zgubanega čela, globokih utrujenih oči in razmršenih las. Ta votla silhueta je strmela vanjo. Pogledala je v okno za sabo, a je ni več videla. Pogled je ponovno namenila ženski in oblil jo je srh. Prevzel jo je strah in dvignile so se ji vse kocine na udih. Pomahala ji je, in postava ji je vrnila pozdrav. Zavedla se je, da je to ona. Videla je svojo notranjost in njeno trpljenje. Videla je svojo izgubljeno dušo v nemiru in skoraj omedlela. Zaprla je knjigo in povečala glasnost glasbe. Vivaldijeva Zima je v njej prebudila drug obraz. Na železniško postajo je izstopila kot druga oseba, oseba prevzeta z občutki žalosti, zmedenosti, večnega trpljenja in ničvrednosti. Visoka senca se je v temnem plašču in prevelikih hlačah odpravila proti stanovanju.

V šopu ključev je poiskala pravega in odklenila vhod. Ob odpiranju so šestdeset let stara lesena črna vrata zaškripala kot v grozljivki in z vso težo zaloputnila za njo, ko je stekla po dveh etažah stopnic. Najprej je v spalnici odložila težko potovalko in računalniško torbo ob sivo hrastovo mizo in se odločila pripraviti še eno kavo. Slednja je bila ena izmed njenih obsedenosti. Oboževala je njen vonj, ki jo je odpeljal na najbolj oddaljene kontinente in plantaže. Oboževala je priokus karamele, čokolade, vanilije in lešnika. Oboževala je občutek toplote v dlaneh, ko je s tankimi prsti obeh rok držala gromozansko skodelico in v okusih uživala po kapljicah. Imela je občutek, da toplota kave iz rok po zeleno-modrih venah zapestja teče navzgor po laketi do prsnega koša in preide v srce. Ko je pila kavo, se je vse umirilo. Svet je zastal in obstajal je samo užitek. Ob pitju si je kot sklenjeno verigo prižigala cigareto za cigareto. Kaditi ni začela iz ugodja, temveč z namenom, da bi se počasi ubijala. Želela si je škodovati, a je bila strahopetna. Misli so ji z vsakim dihom močneje narekovale, naj obupa in se prepusti svoji temačni usodi.

IV

“Zunaj te čakajo, glej,” ji je zaklicala sodelavka za kavnim aparatom. “Kaj je ljudem danes? Čemu taka gneča?” S podhranjenim telesom je komaj zmogla nositi popolnoma naložene pladnje naročil na teraso. Zmanjkovalo ji je diha in njen obraz je bil od vročine rdeč kot vrtnica. Gostje so jo obletavali in klicali z vseh strani, a ne glede na to, da so jo pogosto zaničevali, je bila do njih prijazna. Vedela je, da nikoli ni možno vedeti, kaj človek preživlja. “Postavi se v kožo človeka, ki ima doma partnerja alkoholika in je v službi odgovoren za celoten oddelek. Pride na malico in mu primanjkuje časa, zato se jezi na natakarja. Je mar pravično, da človeka v stiki obsojaš, ko ga preplavijo skrbi in se znese nad zaposlenim? Je mar prav misliti samo na lasten interes in biti kritičen do človeka, ki ga ne poznaš?” si je mislila. Včasih je potihoma obsojala sodelavke, ker so s strankami ravnale kot s totalitarističnimi voditelji. Poznala jih je, a jim nikoli ni nasprotovala, da se ne bi znesle še nad njo. Njena nizka samozavest ji je preprečevala začetke prepirov, po drugi strani pa ji onemogočala, da bi se postavila zase.

Odkar je začela delati v bistroju, se je krepila njena temna stran. Stranke so jo hvalile, ji pihale na dušo ter jo osvajale. Vedela je, da se ne sme predati grehu, a vendarle si ni mogla pomagati, da ne bi nežne prirejene besede z ust urejenih gospodov v njenem srcu povzročile hitrejšega utripa. Rada je stregla. To delo ji je bilo pisano na kožo. S polnim pladnjem naročil se je kot vrtavka ali balerina prebijala skozi gnečo do miz. Njena drobnost je bila, ne glede na škodo, ki ji jo je povzročila, privlačna. V sebi je vedela, da je to moškim všeč, in ob njihovih opolzkih besedah in poželjivih pogledih sodelovala z dvoumnimi odgovori, ki so jih pustili v negotovosti. Nad svojo podobo in besedami se je zgražala. “Zakaj jih privlačim jaz? Zakaj se ozirajo za mano in se želijo z mano zaplesti? Mar zlomljene osebe izžarevamo svojo šibkost navzven, da to opazijo? Da to izkoristijo? Mar je nemočnost res tako privlačna?” se je ob tisočerih neumornih opazkah spraševala. Včasih ji je v misli pritavala kakšna zapoved in spomin na greh poželjivosti, a je senca vse vrline in dobre namene sunkovito pogoltnila. Počutila se je nečisto, predajala se je skušnjavam in s tem izgubljala še zadnje drobce svoje stare osebnosti. Oddaljila se je od Boga, od družine, umaknila se je od stvari, ki so ji nekoč dajale zagon za trud in ji pričarale občutek uspešnosti. Izgubila se je v slutnji konca.

V

V svoji nemoči je izgubljala vsako upanje. “Moram oditi stran, moram biti sama,” si je mislila. “Potrebujem glasbo, tisto staro, ki je v preteklosti v mojih mislih izbrisala vsako negotovost. Je možno, da mi ena sama melodija prinese upanje v srce? To ni dovolj. Moram se umakniti in izginiti v neznano. Moram pobegniti od družine, od vseh ljudi, najbolj pa moram pobegniti od same sebe. Dovolj mi je. Dovolj mi je razočaranj in neuspešnih poskusov doseganja ciljev. Dovolj mi je desetine pokajenih cigaret, ki mi počasi ustavljajo srce. Dovolj mi je stradanja in občutka krivde po vsakem užitem grižljaju. Dovolj mi je ustavljanja same sebe in preprečevanja in omejevanja. Dovolj mi je občutka ničvrednosti. Nikomur ni mar. Nisem vredna ljubezni, pa naj bo. Zmagala si, silhueta, poslavljam se!”

Z rahlimi negotovimi koraki je stopala po kamnitih kockah trga in se majala v toku vetra. Lase je imela razmršene in polne suhega rdeče-rumenega listja. Njena bleda postava, ki so jo sedaj tudi mimoidoči videli le kot iznakaženo silhueto, se je boječe pomikala naprej. Bila je prepričana. “To je vse, kar sem lahko dosegla,” si je mislila. Bila je pripravljena na zadnji udarec. Ni več videla smisla v trpljenju in padcih. “Naj moje propadlo telo odnese voda,” si je mislila, ko je opazovala je tok deroče reke pod sabo in se želela prepustiti.

Želela je narediti korak naprej in izpuhteti, ko je v daljavi zaslišala cerkvene zvonove. Ni jih mogla odmisliti, saj ji je srce poskočilo ob spominu na molitve, ob katerih je nekoč preživela ure in ure. “Še zadnjič,” si je mislila in se s težkim zlomljenim srcem odločila iti k sveti maši. Ob vsakem koraku jo je nekaj držalo nazaj. Del nje ni želel, da se reši, temveč jo je hotel nemudoma pogoltniti v globino teme. Uprla se je senci, našla še zadnji drobec moči in se prebila do cerkve sredi trga. Bila je močna, dovolj, da je s šibkimi rokami z vso težo telesa odprla težka cerkvena vrata.

Zastal ji je dih.

“Zapomni si; kadarkoli Bog pogleda na dlan svoje roke, te vidi tam.”

To je bil zapis nad oltarjem. Prva stvar, ki jo je uzrla ob vstopu. V istem trenutku je občutila, da se teža greha in strahu dviga z njenih prsi. Začutila je svetlobo. Prevzel jo je neopisen občutek sreče. Toplina ji je stekla od srca po vsaki žili do vsakega kotička njenega onemoglega telesa. Dlake so se ji na vseh okončinah postavile pokonci. Bila je pretresena. Drevenela je, ker ni vedela, kaj se dogaja. Po nekaj trenutkih popolnega miru je spoznala, da je začutila Božjo ljubezen. Bog je nanjo izlil svojo milost in pregnal temo. Počutila se je prerojeno.

“Bog me še vedno ljubi,” so bile besede, ki so jo od tedaj naprej reševale.

VI

“Počutim se varno,” si je mislila, ko je med zrtjem v barvne mozaike nebeškega horizonta razmišljala o Raju. S prekrižanimi nogami je sedela na strohneli klopi na vrhu hriba. Zrla je v mogočne očake nad naseljeno dolino in se počutila ljubljeno. Na njej ni bilo več nobenega prikritega vonja cigaretnega dima. Njene roke niso bile več šibke. Njene misli so bile svetle in polne upanja. Zrla je v baročni zvonik in se spominjala trenutka, ko jo je zven iz nebes rešil teme. Razmišljala je o družini, ki jo ima rada in o prihodnosti, ki si jo želi ustvariti. Glasba, knjige in večurne vožnje z vlakom so jo navdajale s pogumom. Užitek v opazovanju neba, vsak dih, vsaka noč, po kateri se je zbudila, molitev in Božja ljubezen … to je bila zanjo sreča.