Finalist Energheia nagrade Slovenija 2021

Pogled presunljivo zelenih oči z druge strani trgovine ga zadane kot strela. Matjažu zastane dih v prsih. Ta odtenek smaragdne bi prepoznal kadarkoli in kjerkoli. Le da je bil prepričan, da njenih oči ne bo nikdar več videl.

Z dlanjo, ki je nezavedno še vedno pritisnjena ob prsi, se skrije za najbližjo polico. S pogledom preleti steklenice piva na njej, kot da ga neznansko zanimajo, čeprav se v resnici komaj zaveda, kaj je pred njim. Čez blago majice čuti svoje srce, ki mu divje razbija v prsih. Njegove misli preplavijo spomini, kot bi deroča reka po neurju podrla jez, ki je vodo zadrževal z zadnjimi močmi.

Težko bi trdil, da je bilo njegovo življenje preprostejše, preden je spoznal Kristino – pozna jo namreč že vse življenje. Že kod malček je bil bolj kot nad plastičnimi tovornjaki in dinozavri očaran nad njenimi zelenimi očmi, ki so radovedno zrle vanj z druge strani peskovnika na vaškem igrišču. Pitagorov izrek mu je stežka šel v glavo, saj je vsako uro matematike razmišljal le o omamnem vonju kodrov, ki so se kot slap vsipali na njen hrbet v šolski klopi pred njegovo. V srednji šoli ni bil na pouk nič bolj osredotočen. Takrat je bil namreč izgubljen v spominih na prejšnje popoldne, ko jo je plašno prijel za tresočo se roko na poti z železniške postaje, ali na prvikrat, ko so se njene drhteče ustnice dotaknile njegovih tistega hladnega februarskega jutra pred njeno gimnazijo. Njegove samotne večere je kmalu obarval njen zvonki smeh, in kodri, ki jih je pred leti občudoval od daleč, so bili razprostrti na blazini poleg njegove in ga ponoči žgečkali po nosu.

Pri komaj sedemnajstih, osemnajstih je vedel, da si mora te noči vtisniti v spomin. Morda res še danes ni ne izobražen ne razgledan. Morda bo res zapravil celo življenje v malem kraju, z naporno službo in slabo plačo. Toda že takrat je vedel dovolj o svetu, da je vedel, da mu bo nekaj tako očarljivega, prefinjenega in osupljivega, kot je Kristina, slej ali prej spolzelo skozi prste. In res mu je.

In življenje je preprostejše. Praznejše, bolj osamljeno, toda preprostejše. Nič ti ne more zlomiti srca, če je edino, za kar ti je mar, na drugem koncu sveta.

Toda zdaj je nenadoma v isti trgovini, v njunem domačem kraju. Prepričan je, da je bila ona. Kako bi jo vendar s kom zamenjal?

Njegovo ubogo srce se postopoma nekoliko umiri, njegove misli pa zbistrijo. S tresočo se roko seže po steklenici Laškega, ko za sabo zasliši znani glas.

»Matjaž! Si to res ti?«

Počasi se obrne. Kot je pričakoval, Kristina stoji za njim. Na njenem obrazu je širok, bleščeč nasmeh, in preden se Matjaž zave, kaj se dogaja, se znajde v tesnem, vzhičenem objemu. Nerodno se zasmeji ter jo previdno stisne k sebi. Njegovi prsti zdrsijo po njenem volnenem puloverju. Nosnice mu preplavi opojni vonj, ki mu v spominu tako jasno naslika tiste podobe iz njunih srednješolskih dni.

Če bi uspel v tako kratkem času dojeti, kaj se dogaja, je verjetno nikoli ne bi izpustil iz objema, tako pa reče le, »Nisem vedel, da si doma.«

»Hja. Prazniki, saj veš.« Kristina skomigne z rameni in si popravi lase za uho. Na njeni roki se nekaj zablešči. Prstan.

Matjažu se skoraj zaleti, a s smehom precej dobro prikrije svoj šok. »Kakšno skalo pa imaš na prstu?«

Tudi Kristina se zasmeji in pomoli roko predenj. Na prstancu se bohoti srebrn obroček z orjaškim temnomodrim kamnom. »Šele dva tedna ga imam. Vsakič, ko me kdo vpraša po njem, sem presenečena.«

»Uau.« Matjaž debelo pogoltne, ko opazuje prstan. »Torej, kdo je srečnež?«

»Ime mu je Ralph.« Kristina sramežljivo povesi pogled. »V službi sva se spoznala.«

»Uau,« ponovi Matjaž. »Čestitam. Res sem vesel zate.«

Kristina pokima s prisiljenim nasmehom. Med njima zavlada neprijetna tišina.

Saj vse skupaj res ni presenetljivo. Matjažu mama vsakič, ko kje sreča Kristinine starše (in to se v malih krajih pogosto dogaja), omeni, kako dobro ji gre v Franciji. Kot da mu to samemu ni jasno. Kristina živi v centru Pariza in piše za neko prestižno francosko revijo, katere imena Matjaž ne zna izgovoriti. Videti je prav tako dobro kot pri sedemnajstih, če ne morda še bolje – vsa elegantna in prefinjena, rahlo naličena, oblečena v bež in sivo. Plašč, ki ji visi čez roko, je verjetno dražji od Matjaževe cele garderobe. Namesto dolgih kodrov ji lasje, nekaj odtenkov svetlejši, zdaj padajo na ramena in ji uokvirjajo obraz, ki je v dobrem desetletju iz dekliškega postal ženstven, a nič manj lep.

Ob vsem tem ni čudno, da ji gre tudi v ljubezenskem življenju dobro. Matjaž ne ve, kako je sploh lahko pričakoval karkoli drugega. Verjetno njegovo presenečenje izvira iz tega, da je po tihem še vedno upal, čeprav še predobro ve, da si tega ne bi smel privoščiti.

»Vidim, da še vedno piješ Laško,« spregovori Kristina. Napeto vzdušje med njima se za odtenek sprosti.

»Se razume. Ti pa si verjetno še vedno oboževalka Heinekena?« To je bila njuna zasebna šala – da ima Kristina rada boljše stvari. Izkazalo se je, da je bilo v tej šali več kot le zrno resnice.

»Pravzaprav mislim, da nisem pila piva, odkar živim v Franciji.«

»Kaj?« Matjaž vzklikne v zaigranem šoku. »To pa moraš nujno popraviti. Dovoli no, da ti kupim tega Heinekena.«

Je bilo to neprimerno? Na to pomisli šele, ko besede že izreče, toda Kristina se le široko nasmehne.

»Takole ti povem: kupi dva, pa se enkrat te dni oglasim pri tebi, da ju skupaj spijeva.«

Matjaž jo začudeno pogleda.

»Če hočeš, seveda,« hitro doda Kristina. »Res sem vesela, da sem te srečala, in z veseljem bi malo nadoknadila … če ti je do tega.«

»Seveda mi je! Nisem si mislil, da je tebi. Ampak, seveda.« Matjaž se popraska po vratu. »Kako dolgo pa boš tu?«

»Petega januarja imam let, tako da bom gotovo našla kakšen večer zate. Še imaš isto telefonsko?«

Matjaž pokima. »Imam. No, super. Komaj čakam.«

»Jaz tudi.« Kristina mu pomežikne, preden odkoraka.

Matjaž nekaj trenutkov zre za njo, nato pa strese z glavo, da bi si zbistril misli. Seže po dveh steklenicah Heinekena – po kratkem premisleku pa ju odloži nazaj na polico in raje pograbi šesterček.

★★★

Matjaž nestrpno koraka sem in tja po kuhinji. Kakih tridesetič iz žepa vzame telefon, odpre sporočila in še enkrat prebere: Hej, Kristina tu. Če ti je prav, se oglasim danes okoli sedmih. Zdaj je deset do. Matjaževa kolena so mehka kot žele.

Šesterček Heinekena čaka v hladilniku. Skuhal je tudi špagete carbonara, njeno najljubšo jed iz srednješolskih dni. Sicer se nista dogovorila za večerjo, a je hotel biti pripravljen za vsak slučaj. Zgornje nadstropje, kjer si je v hiši staršev uredil stanovanje, je brezhibno pospravljeno. Za kuhinjsko mizo si je celo izposodil mamin praznični prt. To seveda ne spremeni dejstva, da je kuhinja majhna in zanikrna, pohištvo pa starinsko in dotrajano. Prvič po dolgem času ga je tega nekoliko sram.

Obnaša se, kot bi se pripravljal za zmenek. Ne, za zmenke niti slučajno ni tako živčen. Poleg tega to seveda ni zmenek. Kristina je vendar zaročena! Rada bi le poklepetala s starim prijateljem – no, bila sta malo več kot prijatelja. Ampak vseeno. Če bi vedela, kaj se mu podi po glavi, bi najbrž na mestu odpovedala.

Na vratih pozvoni. Pet minut zgodnja je. Kot včasih.

Na pragu stoji široko nasmejana. Tokrat ni naličena; oblečena je v kavbojke, njeni lasje pa so speti. Vseeno se zdi, da na Matjaževem tesnem hodniku sije kot edina zvezda sredi oblačnega neba.

»Kaj pa tako diši?« reče, ko ji Matjaž pomaga sleči plašč. »Pa ne, da si mi skuhal večerjo?«

»In to tvojo najljubšo.« Matjaž plašč obesi na obešalnik na hodniku in se ji lahno priklone. »Vsaj upam, da je še najljubša.«

»Špagete carbonara?« navdušeno vzklikne Kristina. »Joj, kako si mi polepšal večer.«

»Namen dosežen, torej.« Matjaž ji odmakne stol od mize. Obraz se mu sam od sebe razleze v nasmešek.

»Vidim, da si še vedno gentleman.« Kristina sede in se radovedno ozre po kuhinji. »In res si si preuredil zgornje nadstropje, kot si vedno govoril, da ga boš!«

»Res je.«

»Naravnost imenitno je videti! Po večerji mi moraš nujno razkazati naokrog.«

Nobeden izmed njiju ne omeni, da so bili to njuni skupni načrti, da sta včasih sanjala o tem, da bi si tukaj skupaj uredila dom, a Matjažu misel ne gre iz glave, ko ji nataka kozarec vina. Ali se Kristina sprašuje, kako bi bilo, če bi res stanovala skupaj? Če bi bilo njeno življenje to, namesto glamuroznega Pariza? Ali bi se lahko zadovoljila z nečim – nekom – tako preprostim in dolgočasnim? Izraz na obrazu ne razkrije njenih misli.

»Oh! Fantastično,« reče po prvem grižljaju špagetov. »Še vedno si tako dober kuhar kot nekoč, če ne še boljši.«

Matjaž se zasmeje, sam pri sebi pa močno upa, da ni zardel. »Boljši, seveda. Zdaj so za mano leta vaje.«

»Gotovo k sebi vsak teden povabiš drugo in jo navdušiš s svojimi kuharskimi sposobnostmi.«

Zdaj je v obraz brez dvoma rdeč kot kuhan paradižnik. »Kaj vsak teden, vsak večer.«

Kristina se zasmeje. »To me sploh ne preseneča.« Po požirku vina doda, »No, toda v šali je nedvomno nekaj resnice. Verjetno imaš punco?«

»Ah, saj veš …« Matjaž zamahne z roko. Brez pravega razloga mu je nekoliko neprijetno. »Že dolgo nobene resne.«

Kristinine domneve niti niso tako napačne; Matjaž pogosto pripelje koga domov, toda nobena izmed teh zvez ne traja več kot nekaj tednov, v redkih primerih mesecev. Saj bi lahko, če bi mu bilo do tega. A zdi se mu nekam nesmiselno siliti v resno zvezo z nekom, s komer ne čuti zares povezave. Zadnja oseba, s katero je začutil povezavo … je bila Kristina.

Večino časa mu nič ne manjka. Bližine nekoga niti ne pogreša. Toda zdaj, ko je Kristina tukaj, z enakim sijočim nasmehom in smaragdnimi očmi, ki ga preprosto razumejo brez besed …

Od nekdaj si je želel tisto, česar ne more imeti.

»Kaj pa tvoj zaročenec?« vpraša, v obupanem poskusu, da bi spremenil temo. »Je s tabo pri starših?«

»Ne.« Kristina povesi pogled. Hudomušnost ji zbledi z obraza. »V Parizu je ostal.«

»Aha.« Odgovor Matjaža zmede, toda očitno bolje, da glede tega ne dreza vanjo.

Kristina vzdihne in spet seže po kozarcu, ki je že skoraj prazen. Matjaž šele zdaj opazi, da tokrat na njenem prstu ni prstana. Nenavadno.

»Povej mi več o svoji službi,« ji predlaga. »Res me zanima, kaj počneš.«

Kristinin obraz se spet razjasni. »Z veseljem. Torej, kot veš, pišem za Cahiers du Cinéma …«

Od tod pogovor steče gladko; govorita o službah, družinah, življenju, se spominjata svojih skupnih starih dni ter se sprašujeta o prihodnosti. Za trenutek se zdi, da se nič ni spremenilo, da sta še vedno le dva najstnika, ki drug drugega razumeta bolje kot kdorkoli na svetu.

Po večerji ji, kot je obljubil, razkaže stanovanje, nato pa se udobno namestita na prastarem kavču v dnevni sobi, vsak s svojo steklenico težko pričakovanega Heinekena.

»Mmm.« Po prvem požirku Kristina nagne glavo nazaj v užitku. »Ne morem ti povedati, kako dober občutek je spet piti pivo po več kot desetih letih.«

Matjaž se zasmeje. »Verjamem. Ne znam si predstavljati desetletja brez piva. Zakaj si ga sploh nehala piti?«

»Ne vem zares.« Kristina skomigne z rameni. »Menda je zelo nezdravo. Poleg tega sem ga vedno pila samo pri tebi.«

»No, to se očitno ni spremenilo.«

Pa še marsikaj drugega se ni, čeprav je na prvi pogled vse videti drugače. Matjaž je bil za Kristino vedno vir vsega, v čemer je uživala, toda kar niti slučajno ni bilo dobro za njo. Pivo je popoln primer tega. Matjaž si ga privošči skoraj vsak večer, in nikoli ne bi pomislil, da je nezdravo.

Spomni se tistega poletnega večera, ko je nanjo čakal na verandi njenih staršev in slučajno slišal njen pogovor z očetom. »Kako dolgo boš še izgubljala čas z njim? Saj veš, da ne bo trajalo? Saj veš, da ima slab vpliv nate?«

Kristina ga je branila na vse pretege, ognjevito in iz srca. Iskrenost je bila očitna zaradi jeze v njenem glasu. Toda besede njenega očeta so ostale z Matjažem in ga takrat ranile v dno duše. Ni si mislil, da se bo kdaj tudi sam strinjal z njim.

Od nekdaj je bilo očitno. Kristina ga morda res razume, toda on nikoli ni razumel nje. Naj se je še tako trudila, mu polinomov ni uspela vbiti v glavo. Naj mu je še tako prigovarjala, naj naredi nekaj iz sebe, se v šoli potrudi po najboljših močeh, naredi načrte za prihodnost, se mu je vse zdelo nesmiselno. Ko mu je pripovedovala o svojih sanjah, da bi odšla v tujino, v njegovih očeh ni bilo enakega žara kot v njenih; le strah, saj je vedel, da jo bo izgubil.

In zdaj ni nič drugače. Večkrat je brskal po internetu in se s slabimi prevajalniki neuspešno trudil prevesti članke, ki jih je Kristina napisala za tisto prestižno francosko revijo, katere imena ne zna izgovoriti. Ogledal si je nekaj filmov, katerih kritike je napisala, in vsakič zdržal največ pol ure, preden je zadremal.

Kristina se je ob njem seveda vedno zdela povsem zadovoljna. Prepričan je, da tudi svojega navdušenja nad njegovim stanovanjem ne hlini, toda ko si jo predstavlja, kako živi tukaj, postane žalosten. Vidi jo, kako bi venela od dolgčasa in neizpolnjenega potenciala.

Nocoj ne sme dovoliti, da ga bremenijo te misli, kajti kdo ve, ali bo sploh še kdaj imel možnost preživeti večer z njo. Spodobi se, da ga izkoristi.

Po več kozarcih vina ob večerji in celem šesterčku piva sta oba nekoliko dobre volje in Matjaž ni prepričan, ali je on zlezel bližje h Kristini ali ona k njemu. Kakorkoli že, njuni koleni se dotikata. Njegovo telo spreletavajo prav takšni mravljinci, kot so ga nekoč v srednji šoli.

»Se spomniš, ko sva tri ure stala v vrsti, da sva dobila karte za tisti koncert od Kingstonov, nato pa sva ga zamudila -«

»Ker sva zgrešila odcep!« Matjaž dokonča stavek v smehu. »Seveda se spomnim. Kako si bila jezna!«

»In potem si me za rojstni dan peljal na njihov koncert.« Kristina se mu nasmehne s prav takšno naklonjenostjo kot nekoč. Njune oči se srečajo; nobeden izmed njiju ne umakne pogleda.

»Saj sva se imela kar lepo,« reče Matjaž. Njegov glas je komaj glasnejši od šepeta. Pod pogledom Kristininih smaragdnih oči je kot hipnotiziran.

»Najlepša leta mojega življenja,« odvrne Kristina. »Nič drugega jim ne pride blizu.«

Matjaž se ugrizne v ustnico. Naj se še tako trudi, ne more pogledati stran.

Kristina se sunkovito nagne naprej in ga poljubi. Njene ustnice so prav takšne, kot so bile, nežne in mehke kot žamet. Matjaževo telo se odzove, preden njegove misli, omamljene od sladkega okusa, ki ga tolikokrat preganja v sanjah, dojamejo, kaj se je zgodilo. Ko se vendarle zave, se nerad umakne nazaj.

Kristina zre vanj s širokimi očmi. Njena lica so rahlo rožnata, ustnice pa napol priprte.

»Tvoj zaročenec,« zašepeta Matjaž.

»V Franciji je. Če mu ne boš sam povedal, ne bo izvedel.«

Matjaž jo za trenutek zaprepadeno gleda, nato pa pokima. Tokrat jo on poljubi. To sicer niti slučajno ni nekaj, kar bi storila Kristina, ki jo pozna, toda le kako bi jo lahko zavrnil?«

★★★

Kristinini lasje so kot svilen pajčolan raztreseni po blazini, njene zaprte veke pa vsakih nekaj minut trznejo. Najbrž sanja. Matjaž se sprašuje, o čem.

Sam si celo noč ni drznil zatisniti očesa. Ni si mislil, da bo še kdaj doživel takšno noč. Ta je verjetno res zadnja, zato si hoče zapomniti vsako podrobnost; obliko njenega telesa pod odejo, eno roko zakopano pod vzglavnik, rahlo priprte ustnice, tiho glasbo plitvih vdihov, pegice, raztresene po nosu, dolge trepalnice, ki se dotikajo lic.

Sprašuje se, ali bo ta noč postala njegov najljubši spomin ali spomin, ki ga preganja. Kristina je vendar zaročena; morala bi ga preganjati vest. Toda nekako mu ni žal. Tudi to, da je misli nanjo v preteklih letih precej uspešno potlačil, zdaj pa je spet na začetku, ga ne moti preveč. Zaenkrat je bolj hvaležen za neverjetne trenutke, ki jih je noč prinesla. Hvaležen, da ve, da tudi Kristini ni vseeno.

Nikoli ji ni bilo vseeno.

Spomni se popoldneva v aprilu, ko mu je povedala, da je bila sprejeta na fakulteto v Franciji. Prva stvar, ki jo je rekla, je bila, »Z razdaljo bova že kako. Saj bom za vsake praznike prišla domov.«

Toda Matjaž je vedel, da je to začetek konca, da je le vprašanje časa, kdaj ji bo postal odveč. Nikoli ni hotel biti nekdo, ki ji je v oviro na poti do usojenega uspeha. To so bile od nekdaj njene sanje; na začetku bi se morda videla nekajkrat na leto, pri čemer bi mu bilo vsakič manj jasno, o čem mu pripoveduje, nato pa se nekoč preprosto ne bi več vrnila.

In da bi Matjaž šel v Francijo? Kaj naj bi počel tam?

Ne, tako je bilo bolje za oba. Še zdaj je prepričan, da je sprejel pravo odločitev, ko je končal njuno zvezo, še preden je odšla.

Bila je najtežja stvar, kar jih je kdaj moral storiti. Besede so se mu zatikale v grlu, čeprav je vedel, da bi moral delovati suveren. Kristina je jokala kot dež. Bolj jo je prepričeval, da je tako najbolje za oba, manj je verjel samemu sebi. Ko je odšla, je v njem zazevala gromozanska luknja, ki je še vedno ni uspel zapolniti.

In danes jo bo spet gledal, kako odhaja. Zunaj se počasi dani, pa naj si še tako želi, da bi lahko ustavil čas, in kmalu bodo skozi spalnično okno posijali prvi sončni žarki.

Kako je mogoče, da sta dva človeka ustvarjena drug za drugega, a ustvarjena za tako različni življenji?

Iz misli ga predrami zvok zehanja. Kristina nekajkrat pomežikne v polmrak. Ni videti presenečena, da se je zbudila ob njem; seže proti njemu in prste preplete z njegovimi.

»Zakaj imam občutek, da celo noč nisi spal?«

Matjaž ji nameni dolg pogled. »Ker me predobro poznaš.«

★★★

Izkazalo se je, da tista noč ni bila zadnja. Od 27. decembra do petega januarja so bile še tri – torej sta skupaj preživela skoraj polovico noči. Zdaj pa je peti januar, in Matjaž se je nekako znašel na mestu osebe, ki Kristino pelje na letališče.

Vozita se že petnajst minut, in to v čisti tišini. Matjaž ne ve, kaj naj reče; pravzaprav ni prepričan, ali je sploh zmožen govoriti. V grlu ima debel cmok. V teh štirih nočeh se je na njeno prisotnost in naklonjenost v njenih očeh tako navadil, da je nekako razmišljal, čeprav se je še predobro zavedal, kako sebično in nemogoče bi bilo ter v kakšno situacijo bi jo s tem postavil … da bi jo prosil, naj ostane.

Nato pa se je, ko je parkiral pred hišo njenih staršev ter jo zagledal na terasi s kovčkom, zavedel, kako zelo Kristina v resnici ne spada v njun mali domači kraj. Kako sije v nasprotju z obledelimi zidovi starih hiš, razpokanimi cestami in pustimi polji. Nemudoma se je počutil neumnega. Zakaj neki bi ostala?

In zakaj, za božjo voljo, je mislil, da bo prenesel slovo? Zdaj res ne ve, kaj naj reče, da ne bi vsega skupaj še poslabšal.

»Zakaj pa se zdaj kujaš?« nejevoljno vpraša Kristina.

Matjaž ji ne odvrne.

»Ali boš res celo vožnjo tiho?«

Matjaž vzdihne in naprej zre na cesto.

Kristina prekriža roke čez prsi. »Če bi vedela, da boš tako otročji, bi prosila brata, naj me pelje.«

Verjetno bi bilo bolje tako.

Nenadoma si hkrati želi, da je nikoli ne bi spoznal in da bi bil nekdo drug. Nekdo, ki zmore biti človek, kakršnega Kristina v življenju potrebuje. Človek, kakršen je njen zaročenec, nekdo, ki ga je spoznala v službi, ki se zmore z njo v francoščini pogovarjati o intelektualnih temah. Nekdo, ki je naredil nekaj iz sebe. Toda Matjaž ni ta človek. Nikoli ni bil namenjen za kaj več kot preprosto življenje. In Kristina ne bi bila srečna, če bi bilo njeno življenje preprosto.

Čez neskončnih, a hkrati kot blisk hitrih 45 minut prispeta na letališče.

»Najbrž hočeš, da odidem brez slovesa?« ostro vpraša Kristina, ko Matjaž ustavi avto.

Matjaž debelo pogoltne. »Želim si, da bi bil dovolj dober zate,« tiho reče.

Kristinin obraz se spači v izrazu bolečine. Njene oči se napolnijo s solzami, njeni prsti pa prepletejo z njegovimi. »Vedno si bil dovolj dober zame. Ne drzni si misliti karkoli drugega o sebi.«

Matjaž jo stisne za roko in hvaležno pokima.

Kristina drhteče vzdihne. »Samo -«

»Vem,« jo prekine Matjaž, saj razume, da Kristina tega, kar bi rada povedala, ne more izraziti z besedami. »Ne skrbi. Razumem.«

Kristina ga poljubi, zakoplje roke v njegove lase, nato pa ga stisne k sebi. Matjaž še zadnjič vdihne njen vonj in si občutek skuša vtisniti v spomin.

Bolečina, ko jo gleda, kako odhaja, je prav tako nepopisna, kot je pričakoval. Toda nekoliko jo lajšajo besede, ki mu odzvanjajo v glavi: »Vedno si bil dovolj dober zame.« V mislih si jih ponavlja kot mantro, znova in znova. Upa, da Kristina ve, kaj je zanj storila s temi besedami.

Kristina kmalu izgine v gneči ljudi pred letališčem. Matjaž glavo nasloni na volan in nekajkrat globoko vdihne, preden se vrne v preprosto življenje.