I racconti del Premio Energheia Europa

Doma, Yaroslav Lendiel_Celje

Finalistična zgodba Energetske nagrade Slovenija 2022

Kako lepo se je pogovarjati z ljudmi, poslušati njihove zgodbe, o njihovih doživljajih in čustvih. Poslušati, kako sanjajo in kako se stremijo k ciljem, da bi sanje postale resnica. Čeprav so nesrečne zgodbe žalostne in presenetljive, imajo nekaj privlačnega, zaradi česar jih venomer poslušaš. Mogoče jih poslušaš, da se izogneš podobnim zgodbam, da osrečiš svojo vsakdanjost? On je rad poslušal zgodbe in govoril z ljudmi, zato so ljudje hrepeneli po njem, mu verjeli in zaupali.

Sprehajal se je po mestu, v središču katerega je stal stolp, segajoč k nebesom in h kateremu so vodile vse ceste in mostovi. Stavbe so bile veličastne in narejene iz istega sivega materiala, zato je mesto izgledalo revno, videz je pritiskal na duševno stanje gospoda iz tujine. Včasih je v mestu živelo več milijonov ljudi, zdaj le nekaj deset tisoč. Še ti bi zapustili mesto, ampak morali so služiti Velikemu Otroku, bali so se kazni.

Alfreda so pripeljali v hotel, nato v njegovo sobo.

»Vse, kar imate s seboj, morate pustiti v sobi.«

»Zakaj?«

»Veliki Otrok ne mara, da ga ne poslušamo in spoštujemo njegovih zakonov.«

Alfred je delavcem hotela oddal prtljago z zasebnimi stvarmi, dokumente in tudi denarnico, ostala sta mu pisalo in zapisnik.

»Tudi to morate oddati«

»Če je samo svinčnik pa majhen zvezek.«

»Zakonom morate slediti brez dvomov, nočete imeti posledic.«

»Dobro,« je težko izdihnil in ostal brez ničesar.

Zunaj ga je čakal avto, narejen iz znanega od prej sivega materiala. V očeh je bilo toliko sivega, da se je moral zadrževati in razmišljati o lepem, da ne bi bruhal.

»Brez skrbi, čez nekaj časa se boste navadili našemu mestu, vsi so nekoč šli čez to obdobje, ko niso mogli trpeti naših barv in našega vzdušja, a navadijo se.« Morajo se.

Vozila sta se h glavnemu stolpu, k središču, kjer je potekalo glavno, skoraj edino, življenje. Vozila sta se počasi in Alfredu je uspelo, da si je ogledati delčke mesta.

Mestna arhitektura je bila veličastna, vsaj pri tistih stavbah, ki jim je uspelo nastati do konca, saj so od mnogih zgradb ostajale samo strukture, ki naj bi bile temelj v nebo segajočih stavb. Ponekod so stavbe stale, ponekod so se videle samo ruševine.

Vse ulice, ceste, ograje so bile iz sivkastega materiala. Tudi redke osebe, ki so hitele po ulicah, so imele siva oblačila in nekaj več pokritega v sivini. Oblačila so bila delno raztrgana in v luknjah se je videla siva koža ob sivih očeh, ustnicah, nohtih, Noben del človeških teles ni izgledal kot človeški, če bi ga primerjali z videzom ljudi iz Alfredove domovine.

»Kako se reče temu mestu?«, je vprašal Alfred.

»Kadar govorimo o tem mestu, uporabljamo besedo Dom, ker drugih imen mesto nima. Ljudje delajo v Domu, so pripadniki Doma, živijo v Domu in Dom zavzema del osebnosti prebivalcev in prebivalci postanejo Dom.«

»Zakaj imate vsi sivo kožo? Izgleda, kot da sonce sije kakor v drugih mestih in zrak je lahek, zdi se, da je tudi čist in ne samo na pogled.«

»Mislite, da bi človek lahko zavohal brezbarven strup v zraku, ki nima vonja? Če bi bilo tako, v tem mestu ne bi živelo absolutno nobeno bitje ali bi bilo mesto čistejše, kraljevska družina bi se zavzemala za čistost okolja ali vsaj za napravo, ki bi skrila neprijeten vonj in neprijetno barvo, ampak če problema ne vidiš, mogoče niti ne obstaja. Tako so razmišljali vodje Doma in ta siva barva, ki jo opazuješ na ljudeh in na meni, je rezultat njihovega ravnanja. Bodi vesel, da nisi imel sreče videti, kako se pojavljajo razpoki na koži, zaradi katerih moraš kričati, ker tako močno boli in srbi.«

Popotnik je bil pretresen zaradi slišanih novic, vsaj zanj so bile novice, ampak mesto je popolnoma osivelo in barve so bile Domu tuje. Straha in vznemirjenosti se ni slišalo v njegovih besedah.

»Kaj pa stavbe? Zakaj so te tako sive in monotone, spet strup v zraku?«

»O ne, saj so stavbe pohabile zrak. Dom je znan po materialu, ki nastaja samo tu. Vse stavbe so iz njega in je izjemna surovina. Gospodarstvo Doma temelji na prodaji sivine, ki je tako privlačna zaradi trdosti, lahkosti in enostavnosti preoblikovanja. Primeren je za poljuben izdelek in mešati se ga da z mnogimi različnimi materiali brez izgub lastnosti pri majhnih koncentracijah in količinah. En košček, ki bi ga vi lahko držali v roki, je dovolj za okrepitev, izboljšanje mnogotonskih mornaric, domov in marsičesa drugega. Kadar se meša z drugo surovino, izgubi barvo in tudi …«

»Se opravičujem, ker prekinjam, ampak v normalnih mestih ni ljudi s sivo kožo, ki so pri vas. Od kod je ta strup v zraku?«

»Če bi mi dovolili povedati do konca, bi dobili zaželen odgovor. Včasih je dobro molčati.« Voznik je za trenutek strogo pogledal Alfredov odsev v ogledalu, nato je nadaljeval: »Sivina pri mešanju z drugimi surovinami, obvezno v majhnih koncentracijah in mali količini sivine v okolju, izgublja svojo barvo in negativen učinek na človeka, čeprav ostale lastnosti ostanejo brez sprememb. Ker je v normalnih mestih sivina mešana in v nezadostnih količinah, je ne zaznate in ona ne uničuje okolja. Negativna je samo tu, Doma, kjer je vse narejeno iz tega materiala, ki reagira z zrakom in začne izločati plin, ki se ne vidi ne diši. Prodira skozi vse, skozi živo in neživo, debelo in tanko, nič ne more biti zaščiteno, le velike razdalje lahko človeka rešijo negativnega vpliva, sive kože.«

Potem je večino poti sledila tišina, le ob spomenikih je voznik rekel kakšno poved ali dve. Alfred je opazoval stolp in sanjal, kako je v njem. Ali so se tudi tam izgubile barve? Poskušal si je predstavljati Velikega Otroka, a ni razumel, zakaj ga imenujejo Otrok, katera otroška značilnost se v njem močno izraža. Ali je bil neumen kakor otrok ali je bil naiven in ni nikoli zapustil kraljevskih prostorov ali je imel neizmerne potrebe, zaradi katerih se vsi trudijo, čeprav jih ne morejo zadovoljiti, zato se otrok joče in jezi? Samo slabe predstave je imel o trenutnem voditelju tega mesta, ker je bilo mesto popačeno že dolgo časa, sodeč po pripovedovanju zasebnega Alfredovega voznika. Hotel bi imeti lepe predstave, saj bo moral eno leto delati pri Velikem Otroku, a sanj ni mogel pretvoriti v stvarnost.

Ko sta se pripeljala k zadnjemu mostu pred stolpom, se je avto ustavil. Pred njim je stal obširen in dolg most brez opor nad seboj, te so bile spodaj, skrite od oči.

»Zakaj smo se ustavili?«, Alfred se je že utrudil zaradi mestnega videza in je hotel vstopiti v kraljev stolp čim prej.

»Ker smo na koncu poti. Ne smem naprej zaradi zakonov.«

»Pot po tem mostu bo trajala dovolj dolgo, da bi rekel, sem na sprehodu. Zakaj ne moremo priti bližje, kateri zakon mi to prepoveduje, od česa me poskuša ta zakon obvarovati ali komu prinaša korist? Vladarju se ljubi čakati čim dlje? Glejte, samo odpeljite me še malo bližje, saj ne bo videl. Se bojite? Kako strašna kazen je za tako majhno kršitev? Če je tako grozljiva, čemu se ne uprete, vi vsi, čemu ne izrazite svoje volje?«

Voznik se je neustavljivo in glasno smejal, njegov glas je odmeval, kot da bi bil v prostorni dvorani.

»Naivni ste, ne morem zadržati smeha, gospod. Če se ne boste navadili naši družbi, boste težko preživeli do naslednjega meseca. Priporočam vam, da se držite vseh zakonov in jim molče ter zaupljivo služite. Kar se tiče kazni, nočete je doživeti, upreti se nimate moči. Lepo se imejte, tujec!« in ne da bi čakal na slovo ali druge besede, se je usedel v avto in odpeljal nazaj v mesto.

Tako je Alfred ostal sam.

Na mostu ni bil edini, iz stolpa so se vračali ljudje s spuščenimi glavami. Alfred jih je poskušal spraševati, dotikal se je njihovih sivih ramen, čeprav se je bal sive kože, bal se je tudi, da jo bo dobil sam. Želel je, da bi se z obrazi obrnili k njemu, da bi dobil pozornost, odgovore, ampak brezuspešno. Ti so nekaj mrmrali in nikakor se niso odzivali na dotike. On jih je celo tresel, a vseeno jim je bilo. Noben od njih ni gledal nikamor, noben ni opazoval Alfreda, bili so poglobljeni vase. Ko Alfred ni pridobil odgovora od sedemindvajsetega potnika, je obupal. Ni obupal takoj, temveč postopno, vsak molčeč potnik je odvzemal majhen kos njegovega interesa in radovednosti, na začetku se ni opazilo, na koncu je bil opustošen.

Po tem dogodku ni več razmišljal in se je samo približeval stolpu, kjer se bo srečal z vladarjem. Ni razmišljal o tem, da se bo mogoče vračal enako navdušen, kot so bili potniki, ki jih je izpraševal. Na mostu je bila železnica, ki je bila neprestano zasedena s premikajočimi se in glasnimi vlaki, useša so bolela zaradi hrupa. Včasih se je zdelo, kot da ni samo gibanje vlakov povzročalo zvočnih motenj, ampak kot da je bil kdo v vagonih in se je zabijal v stene, kričal, kot da je ta vagon usoden in v njem je kakor v zaporu. Zapornik je bil nemočen, da bi se osvobodil, in njegova borba se je izražala le kot moteč zvok v doživljanjih potnikov na mostu, ki bodo pozabili to borbo, ko je ne bodo več slišali.

Alfred je mislil, da so se mu zvoki upora zdele, niso bili resnični, samo njegovim ušesom so povzročali bolečino, ki je bila gromozanska, hotel se je vrniti v hotel, nato domov, kjer ga je čakala ljuba, ampak zaradi nje je tukaj. Zbolela je in njeno zdravljenje je izjemno drago, da ni mogel plačati z plačilom svoje pretekle službe, ki mu je bila mila. Ni hotel veliko od življenja in stara služba, ki ni zahtevala veliko časa in truda, zato ni ponujala veliko denarja, mu je zadoščala in ga veselila, ampak strah ga je smrti njegove ljube, zaradi nje bo naredil vse. Želja, da vidi njen nasmeh, posluša njeno pripovedovanje, da jo gleda, ga je pripeljala v kraj, kjer je tujec.

Na pol poti se je Alfred ustavil nad stransko ograjo in je gledal dol, kjer naj bi bila reka, zaradi katere je bil zgrajen most, a opazil je sušo. Opazil je pesek, različne nanose, plastenke, stare in zmočene reklamne plakate, na katerih ni videlo skoraj ničesar. Bil je prepričan, da je bila pod mostom nekoč resnična reka, ki je imela začetek, je nekam tekla, ampak izginila je in zdaj se na njeni gomili vidijo umazanija in grehi, ki jih je skrivala oziroma ki jih je bila prisiljena skrivati, drugi so jo zlorabljali. Zdaj reka ne teče in kar je skrivala, se je prikazalo, vsak si lahko ogleda umazanijo, ki izziva bruhanje. Ampak ni tistega vsakega, prebivalci Doma so izgubljeni, živijo v neprestanem strahu pred kaznijo, o kateri molčijo, pred kraljem, ki se mu morajo klanjati, pred sanjaškimi spremembami.

Nekoč so iz reke pili sladko vodo, v njej je bilo življenje, plavale so ribe, cvetele rastline, kaj je zdaj? Koga skrbi, kaj je zdaj, saj so zdaj namesto reke iztrebki človeškega obstoja. Človeku so zgradili domove, ulice in ceste, odprli so rudnike in tovarne, da bi te stavbe lahko nastajale neskončno. Človeku so odvzeli svobodo in ustvarili hierarhijo, na vrhu katere stoji kralj, na dnu so ostali, da bi delali v rudnikih v imenu kraljevske družine in njihovega stolpa. Ker je kralj na vrhu, je vse njegovo na vrhu in ker so ostali na dnu, je lastnina ostalih na dnu, poljubna lastnina, ki vključuje naravo in čustva. Človeka so oropali narave in na njeni gomili se vidijo sivi človeški iztrebki, ki jih je Alfred spoznal samo po obliki, in druge žrtve človeškega sistema, vse v imenu bogastva vladarjev sveta. Zdaj je šel k stolpu, da bi srečal Velikega Otroka, v imenu bogastva vladarjev sveta. Končno je prišel k vratom, h katerim je hitel od samega prihoda.

»Ali je prišel? Prišel je!«

Veliki Otrok je pozdravil Alfreda, sedel je na prestolu, ki je bil poglobljen na sredini zaradi pritiskajoče, kadar sedi, kraljeve teže. Ogromen je bil in se je tiščal na prestolu, ki ni bil siv. Cela dvorana je raznoliko pobarvana, barve so sijale v nasprotju z sivim mestom, na stenah so visela barvita dela , ki so prikazovala daljne pokrajine, oči so se veselile in Alfred je zaradi barv občutil lahkoto, kot da bi bil doma. Stražarji so bili predstavniki sivokožnega ljudstva in so molče varovali dvorano in kralja, dokler jih ne bo spustil. Ni videl nasmeha na nobenem obrazu razen Otrokovega, ki je bil edini z belim telesom, skoraj popolnoma plešast je bil z lasmi tu in tam, razporejenimi kakor pri dojenčku. Slina je izstopala iz njegovih ust, kadar jih je odpiral, in on jih je držal vedno odprta. Ob njem je stala služkinja in, kar je bila njena edina dolžnost, brisala slino. Poleg nje so stali drugi sluge.

Alfredu se je zdel ogaben, ampak moral se je približevati.

Molčati je moral.

Sprejeti nove navade je moral.

Vesti se, kot od njega pričakujejo, je moral.

En stražar je vstal pred njim in mu stal na poti. Veliki Otrok se je razjezil, saj ni nič ukazal, njegova koža se je začela spreminjati, postajati siva, kot je bila pri vseh. S pestjo je udaril po naslonjalu in stražar se je prestrašil, nato se je obrnil k vladarju in sklonil glavo, rad bi gledal vladarja ali v njegove oči, toda bal se je.

»Oprostite, gospod, ampak …«

»Kdo ti je dovolil kaj reči, črv? Misliš, da sem neumen, ker mu dovoljujem, da se mi približuje? Misliš, da si ga niso ogledali prej? Misliš, da je naš gost nasprotnik? Drznil si si dvomiti o meni, razočaral si me, moj deček. Pridi!«

Veliki Otrok je raztegnil svoje roke, kot da bi stražarja želel objeti. Mlad in gledoč na tla junak je prišel k vladarju, ki ga je objel. Stražar je bil izjemno mlad, preprost, brez življenjskih izkušenj, ki bi ga utrdili, očitno je postal del straže zaradi želj nekoga drugega, mogoče revnih staršev, ali izrednih okoliščin. Še ena glasna nemirna beseda in bi se zjokal, ker se je bal kazni, a Otrok je začel šepetati.

»Vse je v redu …«, pobožal je junakovo glavo z rokami, »ampak nihče ne sme dvomiti o meni!«

Roka, ki je pobožala junaško glavo, jo je zdaj močno potisnila in junaka je odneslo k tlom. S čeljustjo se je zabil v trdo opeko, iz ust je odletelo nekaj zob, po svetlih stenah in tleh se je razpršila sveža kri, ki se je razlivala pod junakom, ki ni mogel vstati, stražarjeva oblačila so postajala rdeča, začel je jokati.

»Vrzite ga skozi okno, če bo umrl, pustite ga v reki, naj gnije, če bo preživel, ga odpeljite iz mojih ozemelj, znebite se ga.« Ostali stražarji so poslušajoče stopili k junaku, ga vzdignili in mu pritisnili usta, da ne bi vladar zbesnel še hujše zaradi njegovega glasu, nato so ga peljali k oknu.

Alfred je gledal. Neprijetno mu je bilo molče slediti z očmi, stisnil je dlani v pesti. Razmišljal je o tem, da bi izrazil svoje nezadovoljstvo, da bi spodbudil stražarje, naj nehajo izvrševati gnusne zakone, naj se uprejo, a spomnil se je. Spomnil se je lastnega namena, da je prišel sem, žene, ki ga čaka doma v bolnici z neprenehoma napredujočo boleznijo. Spomnil se je voznika, ki mu je rekel, naj molči, se drži navodil, navadi sivemu mestu. Voznik je slišal Alfredove besede, a bal se je kazni, o kateri ni hotel ničesar povedati. Kaj če se tudi stražarji bojijo te kazni, zaradi katere se ne morejo upreti? Če jih bo spodbudil proti Velikemu Otroku v njegovi prisotnosti in oni ne bodo stali na njegovo stran, bo vse izgubil. Vseeno mu je bilo za svoje življenje, zase, skrbelo ga je za svojo ženo, sivokožce, a če bo zdaj vse izgubil, bo prekletstvo sivine viselo nad tem mestom še naprej, nihče ne bo prišel na pomoč in kot se vidi, sami prebivalci so se že zdavnaj izgubili in sami se ne bodo nikoli uprli, videl je v sebi človeka, ki bo vse rešil in čigar vloga je najpomembnejša, zato je molčal.

Mladega stražarja so vrgli skozi okno, trajalo je nekaj sekund, preden se je dotaknil zemlje, ker so samo takrat izginili kriki, ki so se slišali v dvorani do samega padca. Veliki Otrok je postal normalen, z belo kožo in umirjenim obrazom. Alfred je stopil pred Velikega Otroka na razdaljo treh korakov.

»Si pripravljen za svoj nov poklic?«

»Raje bi izvedel o njem podrobneje, ker ničesar ne vem poleg tega, da se moram dogovarjati z ljudmi.«

Kralj je pomežiknil eni slugi, ki je prinesel zgrnjen list papirja, nato je čakal.

»Mogoče ne veš, ampak Dom popolnoma temelji na prodaji sivine, ki je ne moremo prodati več zaradi njene strupene narave, zaradi katere sivine nihče noče uporabljati v svojih izdelkih in prebivalci vaših mest protestirajo, kadar jo poskušamo prodati različnim podjetjem. Zato potrebujemo nekoga, ki bi polepšal našo reputacijo in smo te izbrali, ker prihajaš iz tujine in veš, kako ta deluje, znaš jo prepričati, tvoje sposobnosti prepričevanja so znane vsepovsod. Tvoja naloga bo, da prepričaš prebivalce svoje domovine, da sivina ni tako strupena, kot se jim zdi, lahko prinaša lepoto. Če jih boš prepričal, bomo lahko prodali več sivine in vaša podjetja jo bodo kupila.«

»Ampak če bodo kupovali to snov, bodo uničili svoja mesta! Poglejte na lastno mesto. Na prvi pogled se zdi, da je mesto veličastno, bogato in obširno, polno ljudi, ampak v resnici mesto izumira, samo v tem stolpu lahko opazujem živahne barve. Poglejte na reko, izginila je in pogled nanjo izziva bruhanje. Resnično hočete zastrupiti še druga mesta, še tuja ozemlja? Poglejte na svoje ljudi, sivi so in umirajo od bolečine in bolezni, trpijo v sivih stavbah, veličastnih, toda strupenih, nočejo se povezati drug z drugim, človeško jim je tuje. Hočete, da bi jaz bil posrednik med vašim strupom in civilizacijo? Ne morem sprejeti te službe, žal mi je, da sem prišel.«

»Počakajte! Niste pogledali vsega, kar vam predlagamo.«

Nato je k Alfredu stopil sluga in mu dal list papirja, na katerem so bile številke. Alfred se je ponovno spomnil cene zdravljenja svoje žene in čez nekaj trenutkov se je, z vlažnimi očmi, ozrl na Velikega Otroka, njegov pogled je izražal odgovor.

»Veselim se najinega sodelovanja, gospod Alfred!«

Voznik je peljal Alfreda v hotel. Nočni Dom je bil hujši od dnevnega, ljudje so izstopali na ulice in počeli marsikaj.

»Vidim, da ste se navadili našemu mestu po dveh mesecih«, je rekel voznik, ki je opazoval Alfreda. Njegova koža je postala bolj siva od tiste, s katero je prišel. S prsti se je dotikal kože in jo pobožal, srbela je.

»S časom se navadiš vsemu.«

Po vožnji je stopil v svojo sobo in izdihnil. Doma je bil.