Nagrada Mention Energheia Slovenija 2022

»Iše, iše!«

Ko jo gledam v oči, se mi zdi, da med nama polzi cela neskončnost. Njen nasmeh je tako nedolžen, da bi mogla kar poleteti v zraku in sploh ne bi več padla v moje naročje. Kar zlila bi se z nebom in nadomestila sonce.

»Še, iše!« hudomušno kriči še naprej, medtem ko gospe pritrdilno kimajo in se mi nasmihajo, kakor da bi mi hotele sporočiti, da delam prav. Znova se preprosto nasmehne in mi kot vodna kapljica pljuskne v naročje. Tesno jo stisnem k sebi in jo zazibam, od srca se nasmehnem in se ne neham smejati, ko si jo v rokah postavim predse in se ji zazrem v oči.

»Joj, ti mala Mia,« izgovorim nežno, kakor da bi govoril sam sebi, ona pa me z okroglimi maminimi očmi samo tiho požira. Vidim, da je srečna. »Še mesec ti manjka do polnega leta, ti pa si navihana, kot da že končuješ z vrtcem.« Še vedno strmi vame, a vidim, da ne more zadržati svojega nasmeha. Glavo rahlo nagne nazaj in pokrči vrat, ob tem prijetno zastoka in z roko pokaže proti nahrbtniku.

»Prav imaš, morala bova na vlak. Sploh ne vem, koliko je ura.«

Ozrem se na desno in odčitam čas z velike steklene ure. Ljubljansko sonce močno pripeka, z vlakov na tirih pa se ostro odsevajo žarki. Samo vročina huje bode kot tale svetloba. Zato Mio spustim na tla in jo kot marioneto odpeljem k stebru v senco. Gneča s postaje se počasi umika, avtomobili v ozadju pa kar ne utihnejo. Prepričan sem, da bova hitro doma, saj naju Kristina že čaka.

»No, daj, leva nogica, tako ja,« pomagam Mii stopiti v kengurujčka, »pa še desna, super.« Navajena sva, da se na tleh skobaca v nosilko, nato pa jo dvignem k sebi. Tudi zdaj si jo poveznem na ramena, naramnice dobro zategnem, ona pa svojo glavo takoj položi na moj prsni koš, da začutim njeno toplo glavico. Utrujena je, kar me sploh ne preseneča. Deset minut sva se igrala na soncu, verjetno se ji že vrti od vsega tega metanja v zrak. Upam, da bo hitro zaspala. Ura je že čez pol peto.

Odpravim se proti zgradbi železniške postaje, čeprav že imava karte. Samo še na stranišče moram, saj stranišča na vlakih niso noben užitek, pa še Mie ne bi mogel kar pustiti v kupeju. Skoraj prazno je, le nekaj študentk se s kovčki mudi na ženskem stranišču, v moškem oddelku ni nikogar. Ozrem se v ogledalo nad umivalniki in si popravim frizuro. Opazim še neznosno umazane robove umivalnikov in Mio, ki je že zaspala. Nasmehnem se sam pri sebi in zaprem vrata kabine. Kengurujčka snamem in ga zataknem na kavelj na steni straniščne kabine, nahrbtnik z vodo, robci in nekaj mleka pa obesim kar na kljuko. Včasih se mi zdi, da lahko v miru razmišljam samo na školjki. Iz žepa spuščenih hlač potegnem mobitel.

»Kaj?!« neslišno izgovorim, ker ob misli izgubim dih. »Ura je že 16.40?!« se tiho nejeverno vprašam in zavijem z očmi, samo da bi pridobil kakšen trenutek, da bi razmislil o situaciji. Ob 16.43 nama namreč odpelje vlak za Pragersko, morava ga ujeti.

Iz sebe nisem izpustil ničesar. Telefon potisnem v žep, ko hlače potegnem nase, pograbim stvari s kljuke in si jih nadenem kar med tekom. Upam, da bova ujela vlak in da se Mia ne zbudi. Tečem, kar se da hitro, na pranje rok sploh ne pomislim. Ura je že 16.41.

Ljudje me zgroženo gledajo, k meni prestrašeno obračajo poglede in mislim si, da me obrekujejo. Že kar slišim njihove glasove v svoji glavi. »Kakšen slab oče! Lenuh! Nobene discipline!« Prav malo mi je mar zanje. Vem, da moram sedaj drveti, zato drvim. Odvezane vezalke allstark bodo pač morale zdržati.

Ko ves preznojen in smrtno zadihan prispem do podhoda s hladnimi betonskimi stopnicami, nad seboj ujamem kazalce. 16.42! Saj nama bo uspelo. Mora nama. Po stopnicah zletim kot vodni drsalec, preskočim tri naenkrat in se zaderem kot zmešana vešča: »Se opravi-čujem!« Med potjo sem gospodu zbil burek iz roke, sedaj pa kolne nad menoj. Ne moreva sedaj, gospod, počakaj, pomislim in še zadnjič zajamem sapo, da bi ujel vlak.

V predoru je vroče, a temno, stenski panoji me za hip kar zaslepijo. Tukaj sem, peron številka 7, odhod za Hodoš 16.43, ura 16.43. »Omojbog,« dahnem v eno in premagam še tistih dvajset stopnic, ki se dvigajo do perona. Obrobe mednarodnega vlaka se mi že slikajo pred očmi, nog pa več ne čutim, le še v križu je nekaj, kar me ostro bode. Ujel ga bom!

»Pohitite,« mirno izdavi mrkogledi sprevodnik in mi odpre vrata. Končno spet zadiham in s stopničke ponesem nogo v notranjost. Še preden zaloputnem z vrati, vlak spelje. Z dlanmi se naslonim na okno, usločim hrbet in se povsem izmučen poskušam malo umiriti. »Uspelo,« »nama,« »je,« diham v premorih, sam sebi zvenim obupno. Nestrpno že pričakujem mehke sedeže in rahel vetrič v čelo. Blaženo je zgolj to, da mi je nekako uspelo preteči postajo, ne da bi zbudil hčer.

Večina vagonskih kabin je praznih, pri tretji se ustavim, hrapavo zakašljam, odprem vrata in odvržem stvari. Nahrbtnik potisnem v kot k oknu, sam pa se zelo počasi usedem, zavzdihnem, si obrišem pot, nakar pride sprevodnik. »Karto, prosim.«

»Izvolite,« pomolim karti proti njemu, »greva do Pragerskega.« Karte vzame, eno označi z datumom, nato pa me brezglasno premeri s pogledom. Zelo kmalu privzdigne še glavo. »Zakaj pa imate dve?«

Nasmehnem se, pomislim in mu povem, da mi je gospa na postaji svetovala, naj za Mio vseeno vzamem potrdilo, čeprav še ne potrebuje karte. »Nima še treh let, pa sem vzel listek za vsak slučaj, gospod.«

»Ja, ampak za koga?« Takrat me zadane in pribije v sedež, čeprav se fizično sploh ne premaknem. Teža mojega telesa postane enormna. Jezik mi zakrkne. V glavi se podrejo še sleherni stebri smisla.

»Omojbog, omojbog, omojbog,« tolčem z glavo v vratno okno, sprevodnik pa začuden odide in me prepusti moji norosti. Nobena misel se več ne zdi vredna, da bi jo mislil. Nobena tolažba ne bi pomirila mojega prevretega srca. Nobena molitev ne more odvrniti moje duše do obupa. Mirno zaprem vrata kupeja in se postavim k oknu. Okno odprem, obraz postavim na sonce in zakričim. Odločen sem, da ne bom nehal kričati. Hiše se ob tem nemarno umikajo mojemu obličju. Ena za drugo. Jaz pa kričim, goltam sončne žarke in počasi umiram zavesti.

Pustil sem jo. Pustil sem jo tam v kabini na kavlju, na smrdečem stranišču sem pustil lastno hčer. Nobena konkretna misel ne prešine mojih možganov, nobena normalna ideja se ne porodi v moji glavi. Najhuje je, da me ni na smrt strah za Mio. Ni me strah zanjo, vse bo v redu. A grozno me je sram.

Samo obsedim in čakam naslednjo postajo, da se vrnem v Ljubljano. Strmim predse in buljim v kosme prahu, ki se dvigajo iz sedeža pred menoj. Nehal sem kričati. Upanje se vrača. Lasje plapolajo v vetru, v kupeju smrdi po smrti. Nepremično sedim. Poscal sem se od strahu, kaj bo rekla Kristina.