Dobitnik nagrade Energheia Slovenije 2023

Zmanjkalo je kruha. Stojim in gledam košaro za kruh in mislim Zvečer je podelitev in
mislim Vsak drug bi opazil, da kruha ni, prej in mislim Rad bi šel domov, ampak to zadnje
ignoriram, nima smisla, samo misel na samem dnu lobanje, ki se vsake toliko odbije in
odmeva po glavi, potem je bolje. Sploh sem pa doma kvečjemu preveč — in treba bi bilo
pomiti okna, to tudi, ampak jutri, jutri.
Vzamem čevlje, stare, ker me žulijo najmanj, in mislim Na podelitvi se ne smem
pozabiti nasmehniti, zadnjič je bila slika obupna. Vprašali me bodo, kaj pomeni naslov,
skrivnostno bom privzdignil obrvi in rekel Kar hočete, umetnost se razodeva vsakomur
posebej, ja, čakaj, dober glagol, razodeti, odeja, odeti, rad bi šel domov, okej, torej naprej. In
vprašali me bodo, od kod mi navdih, ta je težja, rekel bom Sprehodi v naravi, mislil bom pa
na določeno poroko v osemdesetih, ki sem jo tako ali tako že zdavnaj prebolel.
Grem, pozabim vrečo za nakupe, platnena, dobra za okolje, vsakič pozabim, dobro,
grem naprej, v pekarnah imajo vreče, ne? Grem, ne gledam okrog sebe, drevesa kot drevesa,
nič posebnega. Čevlji me žulijo, poroka niti ni bila tako grozna, v tem je vsa stvar. Menda je
bilo lepo, glasba, torta, vse to. Slike so krasne. Turške grlice zavijajo vedno enako. Ni mi
všeč, stiska me, domotožne so, ždijo vsaka na svojem drevesu ali dimniku ali elektrovodu in
ne vejo, kaj bi same s sabo, ne maram jih, preveč so drugačne od mene, ne morem se
poistovetiti.
Zvonček na vratih pekarne ostaja enak že desetletja. Prodajalci se menjajo na par
tednov, tokrat neka mlada prodajalka vljudnega nasmeha, utrujenih oči, Pet žemelj, prosim,
povem, bolijo me rame, ko čakam, premaknem jih, skušam sprostiti napetost, zvečer moram
biti kot iz škatlice, ostali pesniki na podelitvi bodo sami mladi, pojma ne bodo imeli, kakšen
križ je hoditi takole ven, ali pa, kar bi bilo dosti huje, bodo slutili in me tiho pomilovali.
Ubogi stari Viktor, ubogi revež, spet ga boli hrbet, spet ga žulijo čevlji, Gospod, bi se malo
usedli?
Žemlje, pomoli prodajalka, plačam, se ne utegnem obrniti, ko vrata spet zacingljajo,
prastar zvonček, večinoma me ne moti, samo tokrat se obrnem in mislim Navček, ker je med
vrati Renata, ozira se okrog sebe in me še ne vidi, najprej še ne, hočem se skriti, potem me
opazi, okleva, preden si na obraz prilepi nasmeh. Pozdravi, O, dolgo se nisva videla, kako si,
kako tvoje pisanje, gre?
Gre, gre, se trudim smehljati. Ne omenjam poroke, ne spomnim se ničesar, pokazali so
mi pa slike, Renata je starejša, kažejo se ji sivi prameni in oblečena je bolj sproščeno, čeprav
so svečane obleke na porokah menda kar običajne, kaj pa vem. Trideset let, še pridam, ker
ona najbrž ne šteje več.
Ja, ja, trideset let, pritrdi, odvrne pogled. Prodajalka izkoristi trenutek, Kaj boste,
gospa? Kilo kruha, belega, prosim, hvala.
Strmim v tla.
Brala sem v časopisu, nisi izdal neke nove knjige? Pred kratkim?
Nič posebnega ni, zatrdim, ni je treba brati.
Ne, res, zanima me …
Verjemi. Trudim se, da se mi z obraza ne bi dalo razbrati, koliko pesmi omenja poročne
zvonove. Ne beri je.

Gleda me, prikima. Molči.
Kako pa kaj vidva drugače? zberem nazadnje le pogum. Roman in ti … Kako kaj?
Renatin obraz upade, za hip, grozen, zloben hip, že upam, da bo rekla Konec je, ločila
sva se, se zgodi statistično pogosto …
O, Viktor, reče Renata namesto tega in njen glas je v zatohli pekarni slišati preveč
droben. Pozabila sem te poklicati.
Po hrbtu mi od hoje še vedno polzijo potne srage, žulijo me čevlji, rad bi šel domov,
oklepam se vrečke z žemljami. Prodajalka se malodane potuhne pod pult. Kako pozabila, na
kakšen način to?
Pred tremi leti je umrl, reče Renata skoraj nežno. Kap ga je, nihče ni pričakoval,
drugače je bil zdrav …
Njene besede se mi mešajo v glavi. Kap, ponovim in preizkušam težo besede na jeziku.
Res mi je žal, da nisem poklicala, morala bi …
Ne, ne, že dobro, rečem oziroma mislim, da rečem, zagotovo ne vem, vse šumi, sence
in slike se stapljajo ene v drugo. Že dobro, že dobro.
Ne vem, bila sem čisto … Mešalo se mi je, vse sem morala organizirati …
Že dobro, že dobro, moje sožalje.
Ob tem se Renata skoraj zasmeji, samo da je slišati bolj kot jok. Joj, Viktor, moje
sožalje tebi, poudari. Vem, kako je bilo z vama, vem, da …
Saj ni bilo nič. Besede izgovarjam načrtno, preveč poudarjeno, rad bi šel domov,
Gospod, bi malo sedli, vas bolijo noge? Nič ni bilo z nama, z vama je bilo, tebe je imel rad …
Samo vedno sem mislil, ne vem, mogoče upal, bilo bi lepo, če bi se lahko kdaj spet dobili, da
bi … Da bi bili spet prijatelji. Vsi trije. Kot prej.
Renata se žalostno smehlja. Ja, skloni glavo, bilo bi lepo.