Finalistka nagrade Energheia Slovenija 2023 za kratko zgodbo

24. december ob 11. uri

Grace je odprla oči. V glavi jo je kljuvalo, prsti na nogah pa so bili otrpli in neprijetno stisnjeni v usnjenih škornjih. Nekje zadaj je čutila bolečino. Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je zbrala in ugotovila, kje je. Sedela je na klopi. Streslo jo je od bolečine v otrdelem vratu. Očitno je bila na klopi spala in to sede. Počasi se je razgledala naokoli.

Mimo Grace so se valile trume neznanih ljudi, ki se jim je nekam mudilo, in skoraj vsi so nosili debele torbe in nahrbtnike ali pa za seboj vlekli kovčke. Ko je zagledala ogromno elektronsko tablo s tabelama “Odhodi” in “Prihodi” ter zaslišala hladni robotski ženski glas, ki se je razlegal po ogromni dvorani, je končno dojela, kje je. Bila je na letališču. Po nekaj trenutkih je ugotovila, da je na najbolj znanem letališču v Ameriki, mednarodnem letališču John F. Kennedy, v New Yorku.

Kaj za vraga, je pomislila Grace. Spomnila se ni popolnoma ničesar. Kako je končala na newyorškem letališču, ko pa je živela v Bostonu? Kakšne skrivnostne okoliščine so botrovale noči prespani na tem kraju?

Poskušala je vstati, toda zaradi vrtoglavice so se tudi počasni gibi izkazali kot prenagljeni. Ko je Grace naposled trdno stala na svojih nogah, so ji misli začele mrzlično begati v iskanju rešitve. Najprej mora preveriti žepe. Gotovo bo odkrila vsaj kakšen namig. Začela je v zadnjih žepih kavbojk, od koder je izvlekla vozniško dovoljenje s svojimi osebnimi podatki – Grace Jensen, rojena 7. junija 1988 – in račun z nerazumljivim nizom številk ter črk – na zadnji strani je pisalo ‘FI 614’. V notranjem žepu jakne je našla mint žvečilni gumi in svojo policijsko izkaznico, ki jo je očitno izdala lokalna policijska uprava v Bostonu v državi Massachusetts. Ni imela ne denarja ne letalske vozovnice ne potnega lista. Nato je zatipala boleče mesto na hrbtu in našla nekaj drugega. Za pasom je imela pištolo.

Bila je popolnoma sama, na letališču v njej neznanem mestu, praktično brez vseh osebnih stvari, še huje, brez spomina.

Sredi bučne množice, ob odzvanjanju v glavi in med poslušanjem piskajočega glasu starke je jasno razločila nenavaden zvok, melodijo, ki je bila boleče znana.

Grace je planila pokonci in brez slovesa odhitela. Trenutno ni bila razpoložena za lepe manire.

To je bila melodija zvonjenja mobilnega telefona, znana melodija. Nekje v bližini je zvonil mobilni telefon.

Ozrla se je, da bi poiskala izvor melodije. Na drugem koncu klopi, kjer se je bila zbudila, je ponovno zazvonilo. Ko je prišla bližje, je zagledala spečega moškega, v notranjem žepu jakne pa mu je zvonilo. Moški je bil videti star okoli štirideset let, imel je svetlo rjave lase in prijetne poteze, na spodnjem delu obraza so se kazali prvi znaki strnišča. Policistka se mu je tiho približala.

Nenadoma je mobilec spet zazvonil in Grace je od presenečenja zavrisnila. Speči neznanec se je predramil.

Moški je nejevoljno odprl oči in začudeno strmel v žensko pred seboj. Izgledalo je bizarno.

»Kdo ste?« je presenečeno vprašal neznanec.

»Oprostite, gospod. Policistka Grace Jensen. Nisem vas hotela zbuditi,« se je Grace začela opravičevati, zavedajoč se, kako smešno je videti. »Vaš mobilni telefon, za božjo voljo, oprostite, veste, zvonil je.«

Moški je bil očitno zmeden.

»Kakšen mobilni telefon? Nimam telefona, motite se.«

A takrat je iz notranjega žepa njegovega suknjiča spet zazvonilo, zaradi česar je neznanec poskočil.

»Presneto! Kakšna šala pa je zdaj to?« je vzkliknil.

Previdno je iz žepa vzel brnečega mobilca in se presenečeno zazrl vanj, nato pa spet v Grace.

Skoraj razpočila se je od nestrpnosti, da bo izvedela, čigava je ta znana melodija.

Moški je še nekaj sekund strmel v zvoneči mobilni telefon, nato pa prekinil klic.

»Kaj počnete?« je zgrožena vzkliknila Grace.

»Ne oglašam se na številke, ki jih ne poznam, s telefonov, ki niso moji,« je odgovoril. »Kaj se sploh dogaja? Kje točno sem?« Nenadoma je vstal, se prijel za glavo in zastokal od bolečine.

»Hej, presneto!«

»Ali ste v redu?« je previdno vprašala. »Zakaj ste spali na klopi?«

»Sanja se mi ne. Ničesar se ne spomnim! Verjetno imam hudega mačka, kako naj si sicer razložim, da sem končal tukaj!« je revsknil možakar.

Grace je zvilo od nelagodja.

»Torej pravite, da nimate pojma, kako ste končali na newyorškem letališču?«

»New York? Kakšen New York,« je zavpil možakar. »V Houstonu smo!«

»Ne bo držalo,« se je odzvala Grace. »Trenutno smo na terminalu mednarodnega letališča John F. Kennedy v New Yorku.«

Moški je v paniki odmajal z glavo, nato pa planil proti informacijski tabli. Grace ni preostalo drugega, kot da mu sledi.

Moški se je popolnoma izgubljen ustavil pod tablo in jo pričel preučevati z rahlo odprtimi usti. Grace ga je dohitela in ga poskušala pomiriti.

»Poslušajte, pomirite se! Tudi jaz sem se pravkar zbudila na tem prekletem letališču in tudi jaz se ničesar ne spomnim. To ne more biti naključje; nekaj se je zgodilo in morate se umiriti ter mi pomagati razumeti, kaj!«

»Se šalite? A da se tudi vi ne spomnite ničesar?« Neznanec se je začel jeziti.

»Prisežem, da nimam pojma, kako sem prišla sem. Moje ime je Grace Jenson, sem bostonska policistka in še nikoli v življenju nisem bila v New Yorku. Ste pregledali svoje žepe?«

»Zakaj za vraga bi preveril svoje žepe?« Moški je bil zdaj zmeden.

»O, kaj pa vem, morda zato, ker vam je v jakni pred minuto zazvonil telefon, ki, kot pravite, ni vaš,« je nestrpno pojasnila Grace.

Nekaj trenutkov jo je nejeverno gledal, nato pa obupal in začel brskati po žepih ter pregledovati njihovo vsebino.

»Denarnica, potni list, beležka, pisalo,« je našteval, »in ta presneti telefon!«

»Vsaj potni list imate pri sebi. Jaz imam od dokumentov samo vozniško dovoljenje,« je tiho pristavila Grace.

Možakar se je zmeden obotavljal in tuhtal, kaj se običajno stori v takšni situaciji. Če je seveda v takšni situaciji sploh mogoče storiti karkoli običajnega.

»Kako vam je ime?« je vprašala Grace.

»Dill Adams. Profesor Dill Adams. Filozofijo poučujem na univerzi v Houstonu.«

»Poslušajte, Dill – saj vas lahko kličem Dill? Oba sva v težavah. Nerodno mi je, toda pri sebi nisem našla nobenega denarja.« Grace se je zdelo, da je vsa rdeča od sramu. »Predlagam, da greva v najbližjo kavarno in skušava ugotoviti, kaj se je zgodilo, ti pa nama privošči zajtrk v čast najinega novega poznanstva.«

24. december ob 11:45

Usedla sta se k najbližji prosti mizi.

»O čem razmišljate, Grace?« je previdno vprašal profesor.

»Mislim, pa kaj za vraga se dogaja tukaj?« je začela. »Nekdo se očitno igra z nama, profesor. Se vam kaj sanja, kdo bi to lahko bil in kaj hoče od naju?«

»Pojma nimam,« je rekel brezbrižno. »In tudi ne računam, da bova ugotovila.«

»In zakaj?« je bila nekoliko osupla Grace.

»Ničesar se ne spomniva, kajne? Le kaj lahko natuhtava, ko pa imava oba meglo v glavi?« je odgovoril Dill.

»Vsaj poskušati morava, nekje je treba začeti!« je zavrelo v Grace.

Profesor je zavzdihnil in se vdal. »No, pa poskusiva,« je rekel. »Kaj je zadnja stvar, ki se je spomniš od včeraj?«

Grace je razmišljala. Česa se je sploh spomnila?

»Delala sem dolgo v noč, bila sem na postaji, kot ponavadi. Moj partner, Rowan Mitchel, lahko potrdi. Čeprav je jeseni v mestu malo kriminala, nam dela ne zmanjka.«

»Grace?« jo je prekinil Adams. Videti je bil zmeden. »Ali veste, kateri dan je?«

»Moral bi biti sedemnajsti oktober,« je počasi odgovorila policistka.

Dill jo je panično pogledal, nato pa pogled uprl v velik pano za seboj.

Grace se je ozrla in z grozo strmela v reklamni napis. Letališče JFK vsem gostom želi vesele praznike! Vesel božič in se vidimo kmalu! 24. december 2015.

»Kaj?? Danes je božični večer?!« je vzkliknila zaprepadeno. »Toda to je nemogoče, Dill. Nisem menda že dva meseca brez spomina!«

»Tudi jaz sem bil prepričan, da je oktober, Grace.« Adams je pomolčal. »Samo dve razlagi sta.« Spustil je pogled. »Prvič, včeraj se je zgodilo nekaj, zaradi česar sva pozabila vse, kar se je zgodilo v zadnjih dveh mesecih.«

»In druga razlaga?« ga je vprašujoče gledala Grace.

»Nekaj se je zgodilo pred dvema mesecema,« je počasi zaključil profesor.

»Toda to je nemogoče! Dali bi naju na seznam pogrešanih, nekdo bi v tem času verjetno opazil, da sva izginila, kajne? Rowan bi takoj opazil, če ne bi prišla v službo. In vi? Najbrž je nekdo gotovo opazil, da te ni? Žena ali kak sodelavec?«

»Nisem poročen,« je suho komentiral Dill. In dodal: »Da, študentje bi seveda opazili mojo dolgotrajno odsotnost.«

Grace se je stemnilo pred očmi. Nič ni imelo smisla. Sinoči, 17. oktobra, je zvečer odšla iz službe, sedla v svojega starega forda focusa in se odpravila v svoj bostonski dom, kjer si je natočila kozarec rdečega vina in odšla spat. In danes zjutraj, 24. decembra, se je zbudila na letališču v New Yorku.

Zazvonilo je. Oba sta poskočila.

»Prekleto!« Dill je zavrisnil. »Spet zvoni!«

»Hitro, oglasite se!« je bila nestrpna Grace.

»Kaj, a mislite, da sem nor? Saj sploh ne vem, kdo kliče!«

»Za božjo voljo, Dill! To je najina edina možnost. Prosim, oglasite se!« je vztrajala Grace.

Profesor je negotovo pogledal na zaslon telefona, nato pa nejevoljno pritisnil zeleni gumb.

»Zdravo.«

Nekaj ​​trenutkov pozneje je še bolj začudeno strmel v Grace.

»Za vas je.«

»Kako, prosim?«

»Vas kličejo. Govoriti želijo s policistko Grace Jenson.«

Grace je okamnela. Le kaj zdaj to pomeni? Zakaj nekdo na tuji telefon kliče ravno njo?

Adams ji je počasi podal telefon.

»Ja? Kdo je tam?«

»Gospodična Jenson?« se je na drugi strani oglasil nezadovoljen moški glas. »Prepričani smo bili, da imate situacijo pod nadzorom! Toda gospodična Bryant, veleposlanikova tajnica, je pravkar napovedala evakuacijo stavbe, kar pomeni, da vaša operacija ni uspela. Poglejte si vendar novice, kriminalistka! Na kocki je usoda britanske vlade, gospodična Jenson, na pragu je morda tretja svetovna vojna! Žal mi je, da vam moram to sporočiti po telefonu in v takšnih okoliščinah, vendar ste odpuščeni, Grace. V ponedeljek se oglasite na postaji, da oddate svojo policijsko značko.«

Grace se je stemnilo pred očmi. Operacija, vojna, britanska vlada, kaj bi lahko vse to pomenilo? V glavi se ji je vrtelo in bilo ji je slabo. Zdelo se ji je, da doživlja napad panike.

»Vaša hrenovka s pomfrijem in kava,« je njene misli neusmiljeno prekinila lepa natakarica.

»Kdo je bil?« je zaskrbljeno vprašal Dill. Toda Grace ni našla moči, da bi spregovorila.

»Ali bi me moralo skrbeti? Prekleto, povejte mi, kaj se dogaja?«

Grace se je poskušala zbrati. »Ne vem. Omenil je nekaj o tajni operaciji in britanski vladi,« je zmedeno rekla Grace.

Adam jo je nejeverno pogledal. »V šoku ste, morate se umiriti in jesti, Grace. Tule počakajte, prav? Takoj se vrnem.«

Vstal je od mize in odšel proti šanku.

Grace, popolnoma izgubljena, si je poskušala v glavi še enkrat zavrteti telefonski pogovor in se dobesedno spomniti, kaj je pravkar slišala. Nenadoma je njeno pozornost pritegnilo nekaj bleščečega, kar je kukalo iz notranjega žepa Dillovega suknjiča, ki ga je pustil viseti na naslonjalu stola nasproti nje. Vstala je in se stegnila do žepa suknjiča. Nato je za seboj zaslišala Adamsov glas, bliskovito odmaknila roko in se usedla nazaj na svoj stol.

Grace je na hrbtu začutila kapljice znoja.

»Je vse v redu?« Adams je bil zaskrbljen.

»Kako dolgo že poučujete filozofijo, profesor?« Poskušala je zveneti samozavestno.

Pomislil je. »Sedem let,« je mirno odgovoril.

»Se vam zdi možno, da so naju ugrabili?« Policistka ga je preučevala.

»Na kaj ciljate?«

»Le zakaj bi kdo želel ugrabiti profesorja filozofije, Dill? In kaj počne v vašem žepu značka obveščevalnega agenta?«

Adams je zmrznil.

»Poslušajte, Grace, lahko razložim …,” vendar ga je Grace prekinila.

»Pištolo imam, Dill. Policistka sem. Ko ste preiskali svoje žepe, niste nič omenili, da ste našli značko tajne službe. Niste hoteli, da vem. Torej sploh niste zares izgubili spomina, kajne? Zakaj bi lagali? Kdo ste?« je že skoraj kričala Grace.

Adams je počasi dvignil roke predse v pomirjevalni gesti.

»Umiriti se morate. Za nas je zelo pomembno, da ostanete mirni,« je previdno poskusil. »Prav imate, res nisem tisti, za katerega sem se predstavil. Moj spomin je v redu in samo pomagati ti želim.«

Grace se je čedalje bolj vrtelo v glavi. Kaj naj naredi? Naj zakriči? Naj vstane in zbeži?

»Dill Adams je moje pravo ime,« je nadaljeval Dill. »Toda prav imate, nisem profesor, agent Cie sem.« Počasi je iz suknjiča izvlekel značko, ki jo je prej odkrila, in ji jo pokazal. »Poznam te, vendar se me najverjetneje ne spominjaš. Zato je v tem trenutku izjemno pomembno, da se spoznava. Vaše telo je pod velikim stresom in nepotrebna tesnoba bo zadevo le še poslabšala.«

Grace se je počutila, kot da je nora.

»Vidim vas prvič v življenju in ne razumem, kaj vse to pomeni. Takoj bom šla na policijo, če se mi približate!« je zavpila.

»Policija sva ti in jaz, Grace.« Adams je mirno nadaljeval.

»Nehajte z igricami! Samo zato še nisem stekla k varnostni službi, ker ne vem, kaj si bodo mislili, ko pa nimam ne denarja ne dokumentov ne spomina. Ne preizkušajte me, potrpljenje me mineva. Takoj mi pojasnite, kaj se dogaja.«

»Prav imate, oprostite,« se je strinjal Dill. »Grace, izpostavljeni ste bili OZ 378, tako imenovanemu plinu pozabe.«

»Ste nor? Kakšen plin pozabe?« je jezno vprašala.

»Ali vam ime PowerInterMed kaj pomeni?«

Grace so se pred očmi pojavile nenavadne podobe. Temno sivo skladišče, streli, niz znanih številk in ime, ki ga je že nekje slišala – Jonathan Williams.

»Jonathan Williams,« je zašepetala.

»Jonathan Williams, natanko tako! Spomnite se, Grace!« je navdušeno vzkliknil Adams.

Iz njenega obraza ni bilo mogoče razbrati, ali se res spominja.

»Zdaj pa poglejte to.« Dill je vstal in natakarju pomignil, naj poveča glasnost na TV sprejemniku, ki je bil montiran na steno za Gracinim hrbtom.

Obrnila se je, še vedno popolnoma zmedena.

Na novicah je poročevalec z britansko rezidenco v ozadju živahno bral poročilo: »Scotland Yard je medtem neuspešno poskušal zaseči stavbo, v kateri so Jonathana Williamsa, predsednika vlade Velike Britanije, imeli za talca 14 ur.«

»Ne razumem, za vraga, kaj hočete, da bi razumela? Kaj imam jaz opraviti s predsednikom angleške vlade? Američanka sem, za božjo voljo!«.

»Gospodična Jensen, vi ste glavna kriminalistka v primeru kriminalne združbe, znane kot trgovsko podjetje PowerInterMed. Le da to ni trgovsko podjetje, ampak teroristična organizacija, ki stoji za velikimi političnimi spopadi in terorističnimi napadi zadnjih štirih let. Vemo, da so bili vsi kriminalni posli, ki so jih sklepali, uspešni zaradi novega biološkega orožja OZ 378 oziroma plina pozabe. Preprosto povedano, ta organizacija pod krinko mednarodnega trgovskega podjetja tajno sklepa posle z izpostavljenimi osebnostmi na oblasti, jih sili k podpisovanju dokumentov ter izsiljuje tajne podatke in kode. Toda zaradi plina OZ 378 se žrtve kasneje ne spomnijo ničesar. Zato jih dolgo nismo mogli odkriti, združba je preprosto nepremagljiva. Včeraj smo izvedeli za skorajšnji napad na predsednika angleške vlade, katerega namen naj bi bilo pridobiti šifre za jedrsko orožje. To si nam razkrila ti, Grace. Praktično ste že rešili primer, tako blizu ste bili. Včeraj zvečer ste šli na operacijo, da bi zajeli glavne osumljence, vendar vam ni uspelo. Edina oseba, ki se ji je uspelo pritihotapiti v skladišče, kje se sestajajo, ste vi. Obvestilo o prihajajočem napadu si posredovala le nekaj minut, preden je do njega dejansko prišlo, na drugem koncu Zemlje. Toda zveza je bila prekinjena in sklepali smo, da so vas ujeli ali še huje, ubili. Celih 10 ur nisi ponovno vzpostavila stika, dokler te letališka služba ni opazila, kako spiš na klopi. Kamere so bile izklopljene, nekdo na letališču je bil očitno vpleten, tako da nimamo pojma, kako si prišla sem. Moja ekipa je bila takoj napotena k tebi. Plin, s katerim si bila zastrupljena, vsebuje radioaktivno snov, zato so moji fantje lahko zaznali sevanje, ki je prihajalo od tebe. V Ovalni pisarni je bil sklican sestanek ameriških in britanskih obveščevalnih služb. Vpliva OZ 378 na človeške možgane in kognicijo še ne razumemo popolnoma, zato nismo bili prepričani, kako pristopiti, da ne bi še bolj okrnili tvojega spomina, saj si naš edini vir informacij.«

Grace ga je nejeverno poslušala in vmes skoraj nehala dihati. Misli so ji begale.

»Predvidevali smo, da bo najbolje, da ko se zbudite, srečate nekoga v podobni situaciji. To naj bi prebudilo neko notranjo samozavest in pomirilo živčni sistem.« Dill Adams se je nasmehnil. »Vidim, da smo se motili.«

Malce je pomolčal, da bi videl, kako se bo odzvala. Ker ni nič rekla, je nadaljeval. »Poglejte, približno mesec dni nazaj so me poslali, da bi se priključil vaši preiskavi. Dobro sva se ujela. Od jutra do večera sva raziskovala, iskala, spraševala, opazovala. Bila sva res že blizu. Britanski premier je zdaj talec že 14 ur, vendar od teroristov nismo prejeli nobenih zahtev ali navodil. Vsaka minuta je lahko zadnja, a ne vemo, kaj čakajo. Toda utemeljeno sklepamo, da vi veste. Kot vaš kolega, čeprav se tega ne spomnite, ker sva se dejansko spoznala na začetku operacije, vam povem, da ne pričakujem, da se boste česa spomnili, še posebej, ker je bil premier Williams že vzet za talca. Nihče razen vas, Grace, ne ve točno, kako je PowerInterMed nameraval pridobiti kode. Ni težko uganiti, zakaj, toda ne vemo, kako. Vi ste bili tam, Grace. Samo vam je uspelo preiskavo pripeljati tako daleč in vi ste ključ do rešitve; samo spomnite se ne. Veliko ste prispevali k diplomatskim odnosom obeh držav in večkrat tvegali svoje življenje, da bi rešili življenja tisočih ljudi in preprečili vojno.«

Grace je obsedela v popolni zmedi. Podobe, ki jih je naslikal Adams, so se ji boleče zarezale v možgane.

»Viski potrebujem, Dill. Najbolje dvojnega.«

»Seveda.« Pomignil je natakarici. »Razumem vas, ni vam lahko« je poskusil oklevajoče.

»Ne, ne razumete. Zbuditi se na drugem koncu države na ogromnem mednarodnem letališču ni lahko. Ugotoviti, da si izgubil spomin, ni lahko. Hudiča, tudi biti odpuščen iz razloga, ki ga ne razumeš, ni lahko. Toda to, o čemer govorite zdaj… To šele ni lahko! Tudi če samo za trenutek predpostavim, da nisi blazen ali pijan in govoriš resnico, potem »ni lahko« zagotovo ni izraz, s katerim bi opisala svoje počutje ob ugotovitvi, da sem odgovorna za življenje premierja Velike Britanije in da moram preprečiti tretjo svetovno vojno.«

Grace je zajela sapo. Ni verjela vsemu, kar ji je pravil, preprosto ni moglo biti res.

»Razumem, policistka,« je mirno nadaljeval Dill. »Vse razloge imate, da ste jezni. Toda ne zdaj. Prosim. Zdaj se morate, ne glede na to, kako težko je, poskusiti spomniti, kaj se je zgodilo sinoči, potem ko ste vstopili v skladišče. Če teroristi dobijo kode, bo vse izgubljeno.«

Grace je globoko vdihnila. Če je vse to res, potem je od nje odvisno življenje enega najvplivnejših ljudi na svetu.

»Ali je življenje ministrskega predsednika v tem trenutku neposredno ogroženo?« je vprašala.

»Ne, dokler ga naši ne poskušajo osvoboditi. Kolikor vemo, njihova tarča ni Williams, temveč jedrske kode. Toda nekaj jim preprečuje, da bi se dokopali do kod,« je pojasnil Adams.

»Takoj mi priskrbite vse spise o primeru. Vse, kar sem uspela izbrskati o podjetju, mojo celotno preiskavo.

Dill je vstal in jo pustil samo.

14 ur. Williams je bil talec 14 ur. Adams je rekel, da so stik z njo izgubili ob 10. uri. In zdaj je bilo poldne, kar pomeni, da jo je posebna enota našla okoli 8. ure zjutraj. V glavi se ji je vrtelo.

Deset minut kasneje se je Dill vrnil s prenosnikom in več mapami ter vse postavil na mizo pred policistko.

»Oh, ja, skoraj bi pozabil.« Izročil ji je znan mobilni telefon.

»Kaj pa počnete?« je začela, potem pa se ji je začelo svitati. »Telefon je moj, kajne?«

»Tako je, kriminalistka.«

»Pravi čudež, da sem prepoznala melodijo zvonjenja. Očitno se nečesa le spomnim.« Kotički zgornje ustnice so se ji privzdignili v nasmešek.

Zakopala se je v delo. Pahnilo jo je v zamegljene spomine na včerajšnji dan oziroma, bolje rečeno, v obledele delce spominov, ki so ji votlo odzvanjali v glavi.

24. december, 12:30

Neuspešno sta brskala po zapisnikih z zaslišanj in poročilih, pregledovala stotine bančnih izpiskov na ime podjetja PowerInterMed. Nič; ničesar se ni spomnila.

»Kaj pa skice teroristov?« je obupano vprašala Grace.

»Datoteke imamo o več osumljencih. A malo verjetno je, da nam bo to kakor koli pomagalo, saj ni dokazov, da je kdo od njih res vpleten.« Predal ji je sivo mapo.

Grace je začela pregledovati fotografije, mimogrede preletela sezname, Dill pa je nadaljeval: »Šest je bilo v preteklosti preganjanih. Ta tip, David Garcia, je bil v zaporu zaradi nezakonitih prevar.«

»Resno?« ga je prekinila Grace. »Kaj, a lovimo brezvestne davkoplačevalce?«

»V bistvu res. S tihotapljenjem kokaina čez mehiško mejo je zaslužil štiristo milijonov,« ji je pojasnil Dill.

»Mojster na svojem področju, to je gotovo,« se je zasmejala.

»Točno tako. Tukaj je še eden,« Adams je s prstom pokazal na ime na ime v mapi. »Roy Nowak, Poljak. Razstrelil je mošejo v Pakistanu med bogoslužjem, ki se ga je udeležil indijski veleposlanik.«

»Uf, prave profesionalce lovimo, Dill. Morske pse podzemlja.«

»Ne pozabite, da ste tudi vi profesionalka«. Adams je obrnil list.

»Sean Walsh, ameriški ostrostrelec, redka vrsta barabe. Na račun vseh ustreljenih predstavnikov velikega kapitala v San Franciscu v zadnjem letu in pol je…«

»Dill,« ga je ostro prekinila Grace. Strmela je v fotografijo zagorelega mladega Američana. »Spomnim se ga. Poznam tega človeka! Včeraj je bil tam, ko sva …« Zajecljala je, misli pa so ji preplavile nenavadno jasne slike.

»Kar počasi,« je rekel Dill. »Poskusi se čim bolj jasno spomniti, kaj veš o tej osebi.«

Zbrala se je.

Vrata sivega hleva. Oprema, epruvete, laboratorij. Veliko ljudi. Walshov obraz. Walshov glas. Dostavil ga bom. Nagnila je glavo vstran.

»Grace?« je tiho poklical Dill. »Se česa spomnite?«

Pogledala ga je. »Walsh je vpleten, o tem ni dvoma. Bil je tam. Sinoči, prejšnji večer, v skladišču, kjer je bila naša operacija. Nekaj ​​je nameraval dostaviti,« je odgovorila.

»Dostaviti? Kakšna neumnost. Se spomnite še česa?« je nadaljeval Adams.

»Ne. … Nisem prepričana. Predvidevam, da je šlo za nekakšen tovor… O, bog!«

»Kaj?« je prestrašeno vzkliknil agent.

»Rekel si, da plin vsebuje radioaktivno snov?«

»Res je.«

»Koliko pa je lahko dobijo?«

»Malo. Reaktorski plutonij je težko dobiti. Po naših predvidevanjih imajo okoli 0,01 kubičnega metra plina, kar je približno desetlitrska plinska jeklenka.«

»Jeklenka. Ena jeklenka plina,« je zašepetala Grace.

»Grace?« Dill je bil zaskrbljen.

»Uporabili so jo zame pred 14 urami. Eno jeklenko plina. To bo dostavil Walsh, to čakajo teroristi. Ne morejo začeti operacije, dokler nimajo… O, bog.«

Skočila je pokonci in začela mrzlično brskati po žepih.

»Kaj se dogaja?« Adams še vedno ni dojel.

»Številke,« je šepetala Grace. »To je številka leta. Sinoči sem vam povedala za načrtovan poskus atentata na predsednika vlade, a to še ni bilo vse. Izvedela sem ne le, da napad bo, temveč tudi, kdo ga bo izvedel, kako in kdaj. Uspelo mi je prisluškovati pogovoru, v katerem je Walsh povedal številko leta, ki naj bi plin prepeljal v London!«

Končno je iz zadnjega hlačnega žepa izvlekla pomečkan račun, na hrbtni strani katerega je bila načečkala “FI 614”.

V trenutku sta oba planila pokonci in stekla do informacijske table s prihodi in odhodi letal.

»Pariz, Lizbona, Berlin, tukaj je!« Grace je kričala. »FI 614, čas odhoda 12:55.«

»Mati božja …,« je zašepetal Dill.

Strmela sta drug v drugega.

»Še vedno je v New Yorku!« je zaključila Grace.

Zdaj se je spomnila vsega. Točno je vedela, kaj počne.

V naslednjem trenutku sta z Dillom z ramo ob rami stekla do vrat. Adams je po vokitokiju poklical specialce. Prebila sta se skozi območje za varnostne preglede, kričeč “Umaknite se, policija!” in pritegnila vse varnostnike na letališču. Let FI 614 proti Londonu je bil pripravljen za odhod.

»Ustavite letalo!« je zakričal Dill, medtem ko sta podrla letališkega uslužbenca, ki je ravno zapiral vrata. Nekaj ​​sekund preden je stevardesa zaprla vrata letala, sta z orožjem v rokah skočila na krov.

»Na tla!« je začudenim članom posadke ukazal Dill.

»Ga vidite?« je šepetaje vprašala Grace.

»Ne še.« Skupaj sta se premikala po prehodu med sedeži, ko je Grace nenadoma planila naprej.

»Tukaj je! Walsh!« je zavpila in hitro stekla v zadnji del letala.

»Mladi Američan s fotografije je tekel pred njo in iz predalov nad sedeži na tla metal ročno prtljago. To je Grace upočasnilo, vendar je ni ustavilo.

Ko je Walsh pritekel do zadnjih vrat letala, je za glavo zaslišal zvok napete pištole.

»Roke na glavo, prasec,« je zarenčal policaj.

»Sean Walsh, obtoženi ste prevoza prepovedanega tovora in sodelovanja pri poskusu umora premierja Velike Britanije. Pravico imate do molka,« mu je Dill našteval pravice, ko ga je varnostno osebje vklenjalo v lisice.

24. december, 14:30

»Končali smo,« je po enournem zaslišanju Grace potrdil newyorški policist Mason in s treskom zaprl notesnik.

»Hvala, gospod,« se je nasmehnil Dill in ostala sta sama.

»Kako se počutite?« je vprašal Adams.

»Kot po slabih sanjah. Zdravniki pravijo, da bom v redu. Spomin bi se moral sčasoma popolnoma vrniti. Čeprav ne v celoti.« Skomignila je z rameni. »Dobila sem vozovnico za Boston. Do večera bom že v svoji postelji.«

»Neverjetno. Čaka nas še veliko dela, a pomembno je, da je premier Williams zdaj na varnem. Moji fantje bodo uredili vse ostalo.« Pogledal jo je.

Grace se je nasmehnila. »Če ne bi bilo vas, premier ne bi bil na varnem.«

»Oziroma če ne bi bilo vas,« se ji je Dill nasmehnil v odgovor.

»No, mislim, da je čas za slovo. Do naslednje reševalne operacije torej. Oprostite, toda še vedno se vas ne spomnim, Dill.«

»Seveda, razumem. Dobro opravljeno delo, kriminalistka.«

»Vesel božič, agent Adams.«

Segla sta si v roke in Grace se je odpravila do svojega izhoda.

»Grace!« je za njo zaklical Dill. »Greva kdaj kavo?«

Nasmehnila se je in odšla.