Omemba Nagrada Energheia Slovenija 2024

Zvončki se mi ne zdijo primerni znanilci pomladi. Pretihi so za nekaj tako kričečega.

Bolj mi je všeč zvok motorne žage, prvega odstranjevanja padlih žrtev, ki so jih za sabo pustili hladni časi. Ali krokarji. Njihovih prodornih krikov, ko preletavajo grobišča, ni moč preslišati. Če pa smo se že odločili za zvonce, bi bilo bolje, da bi izbrali zvonik, ki s svojimi udarci doni po celi vasi in kliče k slovesu, medtem ko se cvetje skriva po svetlih gozdovih in domačih travnikih.

“Si pripravljena?” je miselno negodovanje o zvončkih prekinil znani glas.

“Pripravljena za kaj? Za sloves ali za primitivne ceremonije, ki kvarijo vzdušje pomladi?”

Grdo jo je pogledal izpod čela, češ, vsaj zadrži takšne misli zase, če jim že zares verjameš; nato pa sta stopila iz starega kadilaka, ki je po dolgih zavojih zibanja obrabljene pločevine obstal na parkirišču. Načela sta pot iz še sveže postavljenih sivih tlakovcev, ki je vodila h grobu in se z zadržanimi koraki približevala skupini žalujočih, odetih v črnino. Glavo je rahlo nagnil v njeno smer in ji dejal: “Mislim, da v življenju ni imela veliko priložnosti zgolj obstajati. Morda jo je dinamika hitrega bivanja navdajala z občutkom konstantne dinamičnosti in napredka.” Z očitanjem nerelevantnosti izgovorjenega se je ustavila v trenutku, ko se je želela porogljivo nasmejati njegovim besedam, a je na njegovem obrazu prepoznala iskreno žalost. Stisnilo jo je ob misli, koliko grenkobe mu s ciničnim izjavami in nejevoljo prinaša v vsakdan in z mirnim tonom izjavi dodala: “Za svoje premike je vedno izbirala diagonalo prostora, da je lahko čim dlje nemoteno korakala, preden jo je zaprtost kota prisilila, da se obrne in vrne na izhodiščno točko.” Ničesar ni dodal, namenil ji je le rahel nasmešek, ki je kazal hvaležnost za nepričakovan izraz sočutja in jo prijel za dlan, da sta skupaj stopila do ostalih. Po ihtečem izražanju sožalja so se le na videz poznani obrazi kot nevihtni oblak jeze in solz odpravili proti cerkvi, ona pa je želela ostati. Izvila je dlan iz njegovega primeža in osramočen pogled umaknila k tlom. “Tukaj bom. Veš, da ne maram hladnih sten cerkve in podob spokornosti, ki vame strmijo s sten.” Predobro jo je poznal, da bi se spuščal v naprej izgubljeno bitko prepričevanja, zato jo je le pogledal z ljubečimi očmi, jo poljubil na čelo in sledil vedno manjšim podobam oddaljujočih se teles.

Sedla je na ploščo trdega granita, ki je ležala ob strani izkopane luknje in bo kasneje kot odeja zakrivala krsto, v kateri bo mineval večni počitek. Svojo govorico je nastavila na valove tajnosti – jakost komaj slišna, informacije pa zgoščene v sporočilo brez vmesnega vdiha, kot da bi skrivala pogovor pred mrtvimi v drugih grobovih.

“Je kaj lepše na drugi strani?” je zašepetala in s humorjem želela prikriti nelagodje v začetku pogovora s tistimi, ki so v grobu že ležali. Dahnila je rahel nasmešek, ki pa ga je hitro nadomestil zaskrbljen obraz. “Ste dobili, kar so vam obljubljali?” je resno nadaljevala, zdaj že v rahlo glasnejšem tonu. “Je res, kar pravijo? Tisto, o obljubljeni deželi?”

Skoraj razočarana nad neodzivnostjo preminulih je strmela v tiho prerivanje drobnih kamenčkov, ki jih je prevračal veter in se spraševala, če je kateri izmed njih delček razpadlih trupel, ki so bili nekoč meso kot ona. Iz ujetosti lastnih misli so jo rešili njeni lasje, ki so jo ob nenadni moči vetra začeli dregati v oči, kot da bi ji želeli pokazati odprta vrata mrliške veže, ki so se v sunku vetra odrinila od podboja. S previdnostjo se je tradicionalno oblikovani stavbi približala in z napol zadržanim dihom stopila v prostor. Objela jo je svetloba, ki se je odbijala z vitražne vstajenske podobe, ko pa se je privadila na nenavaden preplet bežečih žarkov, se je za kratek čas s pogledom ustavila na napisu “ni ga tukaj”, ki je z nežno zavitimi črkami krasil steno pod oknom. Da bi prišla bližje naslikanim besedam, se je začela prebijati mimo velikih vencev dragega cvetja in v celofan zavitih sveč z grdimi plastičnimi pentljami ter potihem preklinjala vso navlako, ki je zakrivala preprostost lesene krste. Na njej je zagledala v skromen šopek zvezane zvončke, ki so jo v trenutku prevzeli.

Belina njihovih omahlih glav, ki so se opirale druga na drugo, je bila brezmadežno čista. Shirana telesa jih niso zmogla več držati pokonci, tanka stebelca so izgubljala svojo barvo.

Takrat je razumela, zakaj znanilci ne kričijo. Niso namreč prišli, da bi videli njih. Prišli so, da bi njihova podoba kričala: “Ne jaz! Ni me tukaj! Prihaja nekaj več!”