To je profesor Carlo. Lekcije kitare imava vsak četrtek ob 16.30. Razen ko ima Carlo koncert ali konferenco na drugi šoli, ali ko njegov sin zboli. Drugače imava lekcijo vsak četrtek od 16.30 do 17.15, res pa je, da Carlo vedno zamuja. Danes že celih osem minut. Najbolj mi pa gre na živce, ker me ta čas ne spusti v učilnico, ampak moram čakati zunaj in potem se mi minute zdijo še daljše.

»Jakob, pridi!« Končno me spusti v učilnico. »V torek imamo nastop, saj sem ti povedal, kajne?« »Ja,« odgovorim prepričano, čeprav sem še bolj prepričan, da mi ni povedal za nastop, ampak nič hudega, vem, da je Carlo zelo zaposlen, tudi jaz sem, tudi mamica je … Se bom že pripravil do torka! »No, pokaži mi torej sonatino. Saj si vadil z metronomom?« »Sem, sem, tako kot ste rekli!« »Perfektno, kar pokaži mi.« Začnem brskati po glasbeni torbi, ki jo sicer nosim tudi za v šolo, včasih tudi za na trening v Novo Gorico, v bistvu je to mnogo več kot le glasbena torba. Brskam in iz torbe potegnem preznojeno kratko majico, popisano peresnico, dežnik … Ne najdem je. Ni prvič, Carlo bo spet besen, redkokdaj naredim tisto, kar reče, pa ne zato, ker bi mi šel na živce, ker bi bil zoprn, ok, mogoče, ko zamuja. V bistvu je še kar v redu, jaz imam druge težave, jaz imam toliko popoldanskih dejavnosti, jaz delam zvečer družbo mami, dvakrat na teden papàju. Če ima čas. Pa saj ga ima, ostali pravijo, da bi ga zame lahko imel več, ampak meni se zdi čisto v redu.

»Bom na pamet,« rečem odločno. »Daj že, da slišim«. Začnem. Počasi in previdno. Očitno so note prave, Carlo se nič ne oglasi. Igram in igram. In igram. Skoraj zagotovo kakšnih pet minut in zdi se mi dobro, spevno, z dinamiko, z občutkom. Carlo še vedno nič ne reče, zato se odločim, da končam –še vedno z občutkom. Najina pogleda se prekrižata: moj je suveren, uperjen naravnost proti njemu, njegov pa mlahav, zdolgočasen. Vem, spet se mu ne da, spet mi bo v beležko napisal, da moram vaditi z metronomom in frazirati. »Jakob, nimaš več veliko časa, zberi se in se osredotoči na dinamiko, na fraze, tudi pasaže bi lahko bolje izpeljal. Poskusi drugi del še enkrat.« Poskusil sem še petkrat.

Končala sva ob 17.20, morala pa bi ob 17.15. Beležko sem pospravil v glasbeno torbo in potem pred učilnico čakal še tri minute, ker se mi je zdelo prav. Konec koncev sva uro začela osem minut kasneje, torej jo morava končati ob 17.23. Tudi mama tako pravi.

Carlo me je pozdravil in za naslednji teden že napovedal svojo odsotnost. »V redu, se vidiva v torek na nastopu, četrtkovo lekcijo pa preskočiva,« sem odgovoril. Vedel sem, da bo mama jezna, ampak s Carlom moram biti v dobrih odnosih. V bistvu je tudi on večinoma prijazen do mene in v bistvu je na splošno dober profesor.

Ob 17.25 sem že zapustil glasbeno in kar hitro švignil mimo sošolcev, ki so igrali druge inštrumente. Luka klavir, Matteo in Massimo bobne, Tomaž pa flavto. Nikoli nismo igrali skupaj, po mojem zato, ker je Carlo vedel, da me ne marajo in me ni hotel spravljati v neprijetno situacijo. Carlo se je znal potruditi zame!

Šel sem mimo goriškega parka, prečkal Koršo in zavil proti Travniku. Vedno se mi je zdelo čudno, da smo trg klicali Travnik, ko pa na njem ni bilo niti drobnega koščka zelenja. Potem sem enkrat o tem povprašal mamo, ona pa mi je z jeznim tonom zabrusila, da je to še ena izmed italijanskih potez, uperjenih proti Slovencem, da so to naredili nalašč, samo da ga ne bi več klicali Travnik, ampak Piazza Vittoria. Zabrusila mi je, da se jim ne smem pustiti in da ga moram imenovati izključno in samo Travnik. Mamin ukaz sem seveda upošteval in nadaljeval pot proti knjigarni in nato proti domu. Mama me je že čakala spodaj v avtu in živčno pogledovala v vzvratno ogledalo. Skoraj se še nisem usedel noter in pripel, ko je že speljala. Ob 18.00 imam trening v Novi Gorici in prav bi bilo, da sem ob uri že oblečen in pripravljen … Pa ne bom. Vem, da ne bom. Mama pa ne, zato vozi kot zmešana, preklinja tako slovenske kot italijanske registrske tablice. Odločim se, da ji danes še ne bom povedal za ponovno Carlovo odsotnost. Bi bilo preveč zanjo.

Treniram atletiko in slovenski trenerji so bojda občutno boljši od italijanskih. Ko pa sem mamo vprašal, zakaj me ne trenira kdo od naših, je samo nemo skomignila z rameni. Mama misli, da se imam lepo. Saj po eni strani je res v redu: odtečem tistih nekaj krogov, potem pa trenerju pomagam postavljati ovire, če je dobre volje, mi dovoli, da štopam! Danes ni dobre volje. Ostalim moram prinašati hladne plastenke vode in pospravljati blazine, ovire, porabljene plastenke vode. To vedno delam sam in še dobro, da je tako! Če sem v družbi, mi pravijo, da se pačim, ko govorim, da naj se vendarle potrudim povedati malo bolj pravilno. Nikoli jim še nisem odgovoril, ko pa bom zbral dovolj poguma, bom zahteval, da mi povedo, kaj je pravilno. Trenerju se zdim na stadionu nepotreben, ko pa pride mama, reče, da sem dober, da napredujem. Potem je mama vesela, trener tudi, meni je pa tudi v redu.

Ob 20.00 končam in mama me že čaka v avtu. Čimprej morava priti na drug konec Gorice, ker sta dogovorjena, da sem ob četrtkih zvečer pri njem. Vedno me pusti na križišču, potem pa grem peš do stanovanja. Ponavadi rabim tri minute od križišča do rumenega bloka, danes sem rabil samo dve, ker sem tekel, da ne bi zamudil. Pozvonim na zvonec z napisom Blasutti in čakam. Pozvonim še enkrat in oglasi se ona. »Dober dan,« zakričim. »Si dice buongiorno. Dai, entra.« Grem do tretjega nadstropja, do vrat, kjer ponovno piše Blasutti. Odpre mi ona in hitro pogledam, če bom mogoče v kakšnem kotu videl papàja. Ona mi medtem razlaga, da moram začeti govoriti italijansko, da enostavno ni dovolj, da samo razumem. Saj govorim, ko je treba, a z njo se tako ali tako ne bi pogovarjal. V nobenem jeziku. Papà je očitno zelo zaposlen, saj bi drugače že bil doma, vedno se potrudi, da pride. Bea že spi, jaz pa sem sam z njo. Ona govori, jaz pa stavim sam s seboj, da bo papà prišel najkasneje v osmih minutah. Ni, prišel je po petnajstih, tako da sem stavo izgubil. Ali pa dobil. Ona še vedno govori, midva pa jo poslušava. Vprašata me, če sem utrujen, če sem imel spet preveč stvari. To me vedno vprašata ob četrtkih, ne vem, zakaj. Ne odgovarjam jima več, ker bi lahko že vedela, da sem v redu. To delata le zato, da bi nasprotovala moji mami.

»Giacomo, svegliati,« me zbudi neharmoničen glas. Za njo sem Giacomo jaz, zame pa sem Jakob. Papà se ob petkih zbudi pred mano, ker mora prej v službo. V šolo me odpelje ona, skupaj z Beo in skoraj vedno zamujamo. Ve, da se obeh sramujem, ona pa nalašč zapelje čisto pred vhodna vrata, da vsi vidijo, kako se trudi zame. Ne vem, kako gre Bei v šoli. Če doma govori samo italijansko, kako lahko potem v šoli tekoče govori slovensko? Vem, da sta jo v slovensko šolo vpisala samo zato, ker je v italijanski preveč Kitajcev in Afganistancev. Vem tudi, da ona ne prenese slovenščine, da jo je sem vpisala tudi zato, ker so slovenske šole ob sobotah zaprte. Sedaj bo rekla: »Ciao, Jakob«. V drugačnih okoliščinah bi bil Giacomo. Z Beo si samo pomahava in greva vsak svojo pot. Če se srečava po šoli, nalašč umakneva poglede in tako se ne morejo prekrižati, še manj pa pozdraviti.

Danes imam pouk od 8.30 do 15.00. Nikoli ne pogledam, kateri predmeti so na urniku, zanimajo me le ure. Ure so tudi bolj zanesljive od šolskih predmetov. Zdi se mi važno, da vem, kdaj se kaj začne in kdaj konča. Velika večina sošolcev tega ne ve in po pol leta še vedno sprašujejo, koliko časa traja odmor in kdaj se začne naslednja ura. To je zame nepredstavljivo. Ne bi zdržal v šoli, pa ne samo v šoli, tudi v glasbeni ne bi zdržal, na treningu, doma, če ne bi vedel, koliko časa imam tam na razpolago.

Od 12.00 do 13.00 imamo telovadbo. Za vse sem čudaški, ker treniram atletiko, a ne morem preteči treh krogov na šolskem stadionu. Mislijo, da ne morem, v bistvu pa nočem. Oktobra je sošolka izgubila športno uro. Še vedno mislijo, da sem jo vzel jaz. Mogoče bi mi prišla prav, mama mi je namreč noče kupiti, ker pravi, da bi potem izgubil lasten občutek za čas. In ima prav. Profesor misli, da se zato od takrat nihče več ne pogovarja z mano. Tudi pred oktobrom se niso, ampak meni je tako čisto v redu.

Jaz sem prepričan, da je kvaliteta življenja odvisna od razporeditve časa. Točno vem, od kdaj do kdaj bom kaj počel, to je neizogibno. Danes bom v šoli do 15.00, potem bom šel peš domov in za to bom porabil od petnajst do dvajset minut (verjetno dvajset, ker dežuje). Mama se bo vrnila malo pred 17.00, medtem pa bom jaz skuhal za oba, posesal kuhinjo, pospravil nogavice, pometal nove italijanske reklame v koš, rože na balkonu pomaknil pod streho in se pripravil, da ji povem, da mi naslednji teden ura kitare odpade. Vem, da bo jezna, tudi če se bom pripravil na »govor«, ker sprejema le dejstva, ne načina, kako do njih pride, okoliščin. Saj po eni strani ima prav. Čeprav se meni vseeno zdi, da ni nič hudega, če se najin dnevni razpored malce zasuka. Važno je, da uspeva sestaviti novega.

Ko je mama prišla domov, sva najprej pojedla. Za Carlovo odsotnost sem ji namenoma povedal potem, drugače bi ponorela še pred kosilom. Še pred kosilom bi razmetala nogavice, iz koša potegnila italijanske reklame in jih zalučala skozi okno, skupaj z glasbeno torbo in starimi slikami ter po posesanih tleh stresla pašto, ki sva jo nameravala jesti za večerjo. Ker sem ji svoj govor pripravil po kosilu, se je vse to zgodilo kasneje. Vedel sem, da bo šok trajal največ osemnajst minut in res, po trinajstih je bilo konec. Morda tudi zato, ker se nama je že mudilo na trening. Po maminih izpadih pridem na stadion še bolj čuden kot ponavadi. Ne razumem, kako so ostali lahko vedno nasmejani. Mogoče se pa njim ne dogajajo take stvari, mogoče je njihovim staršem vedno vse prav. Po mojem sem veliko bolj izkušen od vseh ostalih, bom vsaj dobro vzgojen, to je v današnjem času prava redkost, kot vedno zatrjuje mama. Se mi zdi, da ima prav.

Trener me mami pričakovano spet pohvali, zato da ima mir in potem se odpeljeva domov, da bom lahko uro in pol vadil kitaro. V avtu se mi opraviči.

Ko odklepava vhodna vrata srečava premožnega soseda iz četrtega nadstropja. Vem, da se vsak dan vozi v službo v Benetke, da je zelo zaposlen, da nikoli ne hodi na hišne odbore. »Buongiorno,« mu zaželi. Redkokdaj mama z občudovanjem pozdravi Italijane, redkokdaj to naredi v italijanščini, ampak sosed je eden izmed tistih, ki si po njenem (in mojem) mnenju zaslužijo spoštovanje. Trudim se ga opazovati čim bolj diskretno. Ne upam si ga pogledati v oči, ker vem, da sliši mamine izpade, da vidi italijanske reklame in glasbeno torbo na pločniku, tudi če se jih vedno trudim čim prej pobrati. Vidim, da nosi na levi roki črno uro z močnim srebrnim pasom. Takšne ure nosijo samo tisti, ki si res znajo dobro razporediti čas in ponavadi je njihovo življenje dobro ravno zaradi ustreznega planiranja. V bistvu se mi zdi, da je ura najmanjši in najdražji predmet, ki si jo lahko privošči tisti, ki zna preudarno izkoristiti čas. Ampak zakaj mi je potem mama ne kupi, saj ve, da konec koncev živim le za pravilno razporejen čas?

Ve, da se (sploh s sošolci in sošolkami) ne maram pogovarjati, ker tako tratim čas. Ve, da nikoli ne zamujam in obenem nikoli ne pridem prej, sem pač točen. Ve, da čas cenim, da odštevam vsakič, ko ima izpad. Da nikoli ne rečem, da nimam časa, ker je to samo izgovor za neustrezno načrtovanje maksimalnega izkoristka časa. Ne ve pa, da takrat, ko v mislih odštevam osem sekund, na skrivaj potujem v Azijo, na južnoameriške plantaže, na razposajeno Kubo, v oddaljeno Avstralijo, kjer je osem sekund enako našim osmim sekundam. Da pišem to knjigo, da jo pišem, ne zato, ker bi imel tako rad literaturo, ampak zato, ker si moram, da jo napišem, pravilno razporediti čas. In to cenim. Ne cenim literature kot take, cenim jo, ker si morajo literati zanjo vzeti čas. Da napišejo delo vseh del, morajo zadevo podrobno raziskati in besede primerno izbrati. Mama ne ve, da je osem italijanskih sekund enako osmim slovenskim sekundam. Tega ne razume niti večina profesorjev, tega ne razume Carlo, ne razume papà, ona, ne razumejo sošolci. Nočejo razumeti, da je Gorica slovenska in italijanska, da nikoli ne bo samo italijanska ali samo slovenska. Da je od časa odvisno, kdaj bo manj italijanska in bolj slovenska ali obratno. Da jo je čas povozil, ampak on bo določil, kdaj bo na Travniku spet travnik, kdaj bo prazni Raštel ponovno zapolnil pisani vrvež različnih kultur, kdaj bosta Gorici pozabili na politične, kulturne, jezikovne zamere. Kdaj bo zmagal odprt goriški predor. Čas bo določil, kdaj si bom zaslužil lepo in točno črno uro s srebrnim pasom.