Natakar me je opazil in mi zaspano pomahal.

Bilo je jutro in v razsvetljeni kavarni je sedelo le nekaj gostov, tako da sem zasedel svoje običajno mesto ob oknu in skozenj pogledal na vrt, oblit z zgodnjim spomladanskim soncem. Bilo je sredi tedna in ljudje so z razprtimi plašči in sončnimi očali hodili mimo. Pred ograjo, ki je ločevala ulico od vrta kavarne je družba starejših gospa glasno razpravljala o možnosti jutranje kave, se očitno odločila za in se začela nameščati za vrtne mize. Še sam sem se udobno naslonil in se razgledal po skoraj prazni kavarni. Pogled mi je zastal na mizi ob oknu nasprotnem mojemu. Za njo sta sedela temnolas moški srednjih let in svetlolasa deklica, verjetno oče in hčerka na jutranjem druženju. Pozorno sta si ogledovala vsak svoj plastificiran meni in se vmes živahno pogovarjala.

Med čakanjem na natakarja sem ju odsotno opazoval. Zdela sta se mi znana in poigraval sem se z mislijo kje bi ju lahko že videl. Nenazadnje sem živel v manjšem mestu, nič nenavadnega ne bi bilo, če bi ju že večkrat srečal v svoji okolici. Sedela sta obrnjena s stranjo proti meni, zato sem čakal, da se vsaj en od njiju nekoliko obrne, morda bi prepoznal obraz, če bi ga videl v celoti. Deklica je čez nekaj časa res začela zdolgočaseno zamahovati z glavo in zraven z žličko ritmično potrkavati ob skodelico pred sabo. Nenadoma se je obrnila in me pogledala naravnost v oči. Preplavil me je mraz in z odprtimi usti sem nejeverno pobuljil. Obraz sem brez dvoma prepoznal, vendar to ni bil obraz iz tega sveta. Vsaj zame gotovo ne. Deklica je nagnila z glavo in me z nenavadno strašljivim nasmeškom nepremično gledala. Zazdelo se mi je da se še nisem zbudil iz včerajšnih sanj in z naraščujočim občutkom tesnobe sem strmel vanjo, dokler me glasen tlesk skodelice ob mizo ni vrnil v resničnost.

„Izvoli, podaljšana kot ponavadi, ne?“

Momo je odšel še po svojo skodelico, se razgledal po kavarni in prisedel.

„No, deset minut verjetno imam, kaj je novega?“

Iz žepa je potegnil torbico s tobakom in potrebščinami ter si začel zvijati svojo jutranjo cigareto.

„Si okej?“ me je vprašal z namrščenim pogledom.

„Spet pil in premalo spal? Bi lekadol?“

Stresel sem z glavo. „Ne, čudne sanje. In občutek imam, kot da se še niso končale.“

Poškilil sem proti deklici, ki mi je veselo pomežiknila. Na ustnicah ji je še kar visel grozljiv, nekam krut nasmešek.

“O, sanje, super. Boljše kot ponavadi“, je reker Momo.

Raztreseno sem ga pogledal. „Boljše kot ponavadi?“

„Mhm. Ponavadi zjutraj govoriš o nečem depresivnem kar si prebral ali o nečem depresivnem kar se ti je zgodilo. Raje bi slišal kakšne zabavne sanje.“

S filtrom v ustih me je hudomušno pogledal. “Sicer bodo te verjetno tudi depresivne, ampak še kar bi raje to.“

Poznala sva se dovolj dolgo, da si njegovih besed nisem jemal k srcu. Sploh pa je imel prav.

„Ne bi res enega lekadola? Ne izgledaš še čisto pri sebi.“ je vprašal malo resneje.

Razstreseno sem ga pogledal.

„Ne, hvala.“ Za trenutek sem se obotavljal in pogledal proti deklici, ki se je zdaj igrala s svojo skodelico. „Bi pa eno belo kavo, prosim. Pa sladkor. Ko boš lahko“.

Sumničavo me je pogledal. „Zate?“ je vprašal. Vedel je, da ne pijem mleka in da svoje kave ne sladkam.

„Ne“ sem zamrmral.

„O, nekaj dejanske družbe? Sošolka? Spet kakšna namišljena oseba za tvoje zgodbe?“ Obliznil je rizlo in me pogledal izpod čela.

Odkar je Momo začel delati v kavarni, zjutraj redno zahajam tja. Včasih si prinesem študijsko gradivo, včasih knjige, redko pa družbo, tako da je bilo njegovo zbadljivo vprašanje na mojo nejevoljo upravičeno, me je pa Momojev običajni sarkastični ton počasi potegnil nazaj v zavetje normalnega.

„Nisem čisto prepričan za koga bo, ampak ti jo kar prinesi. Prosim“.

Zadovoljno si je ogledal zvito cigareto in vstal.

„Dobiš“ je rekel. „Ampak najprej čik“.

Odpravila sva se pred vhod v kavarno. Ošinil sem očeta in deklico, zdaj sta oba tiho brala vsak svojo revijo. Možakar je imel v rokah večkrat prepognjen časopis, deklica pa je brala nekaj, kar me je spominjalo na eno izmed pisanih tračarskih revij za mladostnike iz mojih osnovnošolskih časov. Poleg vseh zmedenih občutkov je v meni zavela še majhna sapica nostalgije. Za Momojem sem nekoliko odlepljen od tal oddrsel na s soncem obsijan vrt pred kavarno.

Zaslišal sem škrtanje vžigalnika in Momojev globok, užitka poln vdih. Še sam sem iz žepa izbrskal škatlico, prižgal, močno vdihnil in se počasi spustil nazaj na zemljo. Momo je skozi zobe izpustil podolgovat oblak dima.

„No daj, povej zdaj o svojih sanjah, preden se mi naberejo stranke.“

Pokimal sem, se naslonil na zid in začel.

Sanjal sem o dogodku, ki se je v moji rani mladosti res zgodil, zato sem mu najprej povedal o tem. Počitnice na morju, star sem bil kakšnih pet, morda šest let. Z družino smo kakor vsako leto odšli na Jadranske otoke. Kje točno smo bili takrat se ne spomnim, ostale so mi le bežne slike plaže, svetilnika, borovcev in minigolf igrišča pod njimi.

Na enega od sončnih dni sva z mamo odšla na daljši sprehod poiskat kakšno manj obljudeno plažo,  kjer bi lahko v miru preživela popoldne. Ustavila sva se v simpatičnem zalivu, mama je razprla ležalnik in začela brati knjigo, sam pa sem se z novo, svetleče modro potapljaško masko odpravil raziskovati v morje. Težava je bila v tem, da takrat še nisem znal plavati. Mama je ponavadi pred kopanjem vedno poskrbela, da sem si nataknil rokavčke, tokrat pa je zatopljena v knjigo na to očitno pozabila. Ker koncept maske in rokavčkov nekako ni šel skupaj, sem veselo pozabil tudi jaz in hitro, preden bi opazila, odčofotal do vratu v vodo ter začel z obrazom pod gladino korakati ob obali. Nekaj časa sem se uspešno čudil morskim skrivnostim, nato pa stopil korak predaleč. Očitno sem hodil po nekakšni polici na morskem dnu, saj sem kar naenkrat izgubil tla pod nogami in celega me je potegnilo pod vodo. Panično sem vdihnil in namesto zraka pogoltnil več pekočih požirkov morske vode. Zaletelo se mi je in spomnim se prebliska, da se bom prav zares utopil. Začel sem mahati po vodi in kričati, skušal sem se držati nad gladino, vendar me je po vsakem skoku ven potegnilo nazaj notri. Mama me je po nekaj trenutkih, ki so se takrat zdeli dolgi nekaj ur končno zaslišala, odvrgla knjigo in stekla v vodo, jaz pa sem naenkrat začutil dve močni roki, ki sta me prijeli pod pazduhe in vzdignili nad gladino.

Temnolasi gospod, ki je plaval nekoliko dlje od obale je očitno zaslišal moje klice. Ko je priplaval do mene je brez težav stopil na morska tla, me z lahkoto nesel do obale in dostavil v objem moje zaskrbljene mame. Ko se je prepričala, da ni z mano razen eksistenčne pretresenosti nič narobe, se je oddahnjeno zahvalila možakarju, ki je le zamahnil z roko, se poslovil in odpravil do svojega ležalnika, zraven katerega se je svetlolasa deklica igrala v pesku.

Spomnim se še maminega jeznega predavanja o varnosti v vodi in prepovedi plavanja naslednjih nekaj dni. Po tem spomin zbledi.

Ta dogodek sem včeraj z nekaj spremembami sanjal.

Bil sem tam, na plaži in stal na minigolf igrišču ob robu borovega gozda, nekoliko stran od obale. Od tu sem videl mlajšega sebe, ki z masko čofota vedno dlje od obale, mamo, zleknjeno na soncu ob knjigi in možakarja, ki je na bolj odprtem delu zaliva lagodno plaval kravelj. Pogledal sem proti sosednjemu ležalniku, kjer se je s plastičnimi lopatkami in kanglicami igrala deklica in odkorakal proti njej. Iz peska je zgradila visok, nadrobno izdelan grad za katerega bi rekel, da je bil gotski. Zraven njega je izkopala bazen in ga napolnila z morsko vodo, ob tem bazenu pa so stale še peščene vislice. Na dvignjenem odru je stalo nekaj človeških figuric. Še enkrat sem pogledal deklico, ki je bila zdaj oblečena v črn plašč s pokrivalom za glavo, namesto lopatke pa je v roki držala majhno koso. Figurice je postavila v vrsto pred vislice. Ena od njih je bila podobna meni. Stopil sem bližje in videl, da so pravzaprav vse figurice podobne ljudem na plaži, ki je bila polna, čeprav prej tega nisem opazil. Tudi oder pred vislicami je bil poln. Deklica je vzela mojo figurico in si jo najprej z zanimanjem podrobno ogledala, nato pa prijela za noge in njeno glavo zataknila za vislice. Iz morja sem zaslišal krik. Obrnil sem se in videl mlajšega sebe, ki je izginil pod gladino. Spet sem pogledal deklico. Figurice ni izpustila, jo je pa z zamišljenim izrazom na obrazu vzela iz vislic. Za trenutek jo je držala v zraku, nato pa jo z glavo naprej potopila v svoj mali bazen in spet vzela ven. To je storila nekajkrat in zraven pogledovala proti morju, kjer sem se mlajši jaz utapljal. Vsakič ko je v bazen potopila figurico, sem izginil pod gladino morja. Izgledalo je, kakor da se ob tem precej zabava. Sam sem le nemo gledal. Nisem se mogel premakniti.

Deklica je utapljanje še nekajkrat ponovila, nato pa figurico vzela iz bazena in jo obrisala v svoj črn plašč. Videl sem, da je takrat mlajšega mene iz vode že nesel temnolas možakar.

Figurico je postavila ob grad na pesek in naenkrat pogledala naravnost vame.

„Ni tako kakor izgleda, v bistvu te rešujem“ je veselo rekla, čeprav so ji oči rdeče žarele.

„Dolžen si mi kavo. Belo, prosim,“

Takrat sem se zbudil.

 

Momo je ugasnil cigareto na kamnitem okvirju vrat kavarne.

„Kar solidne sanje. Edino, res mi ni jasno zakaj izgledaš tako uničen. Mislim, ni bila ravno grozna mora. Bolj triler.“ je rekel. Skozi okno sem mu pokazal na deklico, ki se je zdaj spet veselo pogovarjala s svojim očetom. „Ker je to ta deklica. Smrt, no. Karkoli že.“

Pogledal me je, kot pogledaš svojega mlajšega bratca, ko reče nekaj zelo neumnega.

„Prosim, ti samo prinesi to belo kavo. Če je res ona, nočem ničesar tvegati“ sem rekel.

Momo je stopil na odvržen ogorek in se nasmehnil. „Daj, nazaj notri moram“ je rekel in se odpravil za šank, sam pa sem se vrnil k svoji mizi ob oknu. Hitro, brez gledanja naokrog. Občutek tesnobe se je vrnil. Ko sem spet udobno sedel, sem zaprl oči, preštel do tri in pogledal proti usodni mizi.

Deklice ni bilo več. Možakar je sam bral svoj časopis. Bežno me je prešinilo, da ima isto barvo las kot jaz. Pogledal sem še skozi okno. Nič. Zaprl sem oči in razmislil, kolikšna je možnost, da še kar sanjam. Kavarna se mi je zdela kar resnična, Momo tudi. Odprl sem oči.

Deklica je stala pred mano in si v oblekico otirala roke.

„Brisačk je zmanjkalo“ je rekla.

Nemo sem jo gledal.

Skobacala se je na stol, ki je bil za njo nekoliko prevelik in vprašala: „Si naročil mojo kavo?“

Nemo sem pokimal.

„Super!“ S komolci se je naslonila na mizo in me veselo pogledala.

„Sklepam, da ti je jasno, kdo sem?“

Tesnobno sem zamrmral:„Smrt?“ Zdaj sem se poleg vsega počutil še neumno.

Zahihitala se je. „Malo bolj je zapleteno, ampak nekaj takega, ja.“

Ob njenem smehu je moja tesnoba malo popustila.

„Ampak zakaj si majhna deklica?“

Z navdušenjem človeka, ki ga vprašaš po podrobnostih njegovega hobija je rekla: “Vsak človek me vidi drugače. Večinoma kot tisto, zaradi česar bo umrl.“ Zamišljeno me je pogledala. „Po mojem boš imel res grozno hčerko“.

Ko se mi je zaletelo je skočila s stola in me potrepljala po hrbtu. „Ponavadi samo simbolično, no.“ Ko se je kobacala nazaj za mizo se mi je zazdelo, da sem slišal še en, zamrmran ‘ponavadi’.

Takrat je do mize prišel Momo in pred njo postavil kavo. Razen vljudnega „izvolita“ ni rekel nič, le sumničavo me je pogledal. Verjetno si je mislil, da sem mu zgodbo s sanjami napletel in da se z deklico dogaja nekaj, česar mu nisem želel povedati. Njegovega nezaupanja mu nisem mogel ravno zameriti.

Deklica se je zahvalila in stresla dve vrečki sladkorja v svojo kavo.

„Skratka“, je resno rekla in me na nenavadno znan način sunkovito pogledala naravnost v oči.

„Veš zakaj sem tukaj?“

Medlo sem odkimal.

„Ker otežuješ moje delo. Nehaj.“

„Otežujem tvoje…“ sem nejeverno začel, a me je prekinila.

„Ja, človek. Otežuješ moje delo. Nehaj, že tako vas je preveč.“

„Preveč?“

Živčno je tlesknila z jezikom.

„Včeraj si se napil in pomislil na nekaj neumnega. In to ne prvič. Neumen si.“

Namrščila se je.

„Sploh pa ti ne bi uspelo, premalo jih je bilo. Samo želodec bi ti izpirali, brezveze.“

Molčal sem.

„Da bo jasno. Poskrbela sem, da ti nikoli, nikakor ne bo uspelo. Če boš poskusil karkoli prehudega, boš s posledicami živel naprej. Razumljivo?“ Njen glas je zdaj izgubil svojo otroškost. Iz njega je vel leden hlad.

Po nekaj sekundah tišine je ponovila vprašanje in tokrat me je prav zares zmrazilo.

„Razumem.“ sem tiho rekel. „Ampak, zakaj? Ni vseeno?“

Debatirati o eksistencialističnih temah s Smrtjo se mi ni zdela ravno najboljša ideja, ampak nisem se mogel upreti vprašanju.

Grozeče me je pogledala.

„Odvisno od perspektive. Ampak moja tu največ šteje, tako da ne, ni vseeno.“

Želel sem nadaljevati, vendar so se ji oči začele rdeče svetiti, tako da sem z zadnjim ščepcem poguma raje živčno zamrmral:„Zakaj si me pa potem na morju skoraj ubila?“

Deklica se je zahihitala in naenkrat spet postala podobna navadnemu veselemu otroku.

„To so bile pa samo sanje, bučman“. V nekaj požirkih je spila kavo, si z rokavom obrisala usta in skočila s stola.

„Mislim, kosa, plašč in gotski grad? Preveč klišejsko zame. Hvala za kavo!“

Še enkrat se mi je nekoliko grozeče nasmehnila, mi pomahala in stekla proti temnolasemu možakarju. „Se vidiva, ne pozabi kaj sva se zmenila!“ mi je še zaklicala.

Brez besed sem ju opazoval, ko sta pospravila svoje revije, plačala nekoliko zmedenemu Momotu in se odpravila ven.

Nekaj časa sem sedel in se poskušal spraviti k sebi.

Kmalu mi je postalo jasno, da mi to ne bo uspelo, zato sem raje oblekel plašč in odšel do Momota, ki si je že zvijal novo cigareto. Stopila sva ven na bleščeče sonce in začel sem sem ga prepričevati, da se je res zgodilo to, kar mu pravim.

Jutro, kot vsako drugo.

 

 

Omar Ait-Si-Mohamed