Literarna nagrada Energheia Slovenija 2020

Nezadovoljno sem strmela v na pol popisano wordovo stran in še enkrat jezno tapnila po tipki ”delete”. Utrujeno sem se prijela za glavo in pustila, da so mi misli za hip odtavale. Navdih. Ta presneta, ključna stvar, kadar hočeš nekaj napisat. Spet me je pustil na cedilu. In to že najmanj triintridesetkrat, odkar pišem ta roman. Včasih ga imam naravnost pred očmi … pa se mi vsakokrat izmuzne skozi špranjo, ki vodi k nečemu, kar je podobno miselnemu kolapsu. Lahko bi rekla, da je kot zajec, ki šviga skozi gozd, poln lukenj. Vedno nova se izgublja in skriva in hudičevo težko ga spet dobim nazaj. Zmajala sem z glavo in ponesla k ustom skodelico vroče kave, ki sem si jo naročila pred tem. Zdelo se mi je, da bo vsaj malo bolje, če bom prenosnik odnesla v to mirno kavarnico, kjer ne prihaja ravno veliko ljudi, če pa so že tam, pa so po večini ali zaljubljeni parčki, ki se ne menijo za nikogar, razen zase ter nekaj drugih nevpadljivih povprečnežev, ki cel čas le srebajo svoje kave, pijejo žganico in se zatapljajo v banalno početje, ki se mu reče branje časopisa. Zares, če nisi imel boljšega dela, je bil časopis prava odrešitev. Bilo je nekaj neverjetnega, kako si ga lahko vedno znova prelistaval in vedno znova naletel na druge podrobnosti. Še v članku, ki si ga mogoče prebral že dvakrat, si lahko odkril nova presenečenja, če si bil res pozoren. In lahko si se odkrito nasmejal slabemu besedišču nekaterih novinarjev. Da o puhlicah, s katerimi so bile napolnjene ženske revije, ki so bile na kupu zložene na eni od miz v kavarni, sploh ne govorimo. Kot da bi se celoten ženski svet vrtel le okoli mode, nasvetov o zmenkarijah in hujšanju ter o cenenih nasvetih za izboljšanje kvalitete življenja. No, saj mogoče se tudi je, svet ostalih žensk. Toda ne moj. Jaz nisem hotela nič od tega, že lep čas ne. Hotela sem pisati. Tiho sem zaklela, ko sem kavo polila po odprtem notesniku, ki je ležal zraven računalnika na majhni mizi. Danes res ni bil moj dan. Okorno sem s torbice vzela robček in hotela pobrisati lužico rjave tekočine čim bolj neopazno, da ne bi zganjala cirkusa. Nisem marala pozornosti drugih ljudi, čeprav sem skoraj vedno imela to srečo, da sem je bila deležna tako ali drugače. Očitno nekaj na meni ni dopuščalo samote. In glej ga zlomka: tudi zdaj, čeprav sem sedela na popolnoma drugem koncu lokala, v bolj osamljenem, mirnem kotičku, sem pritegnila oči pozornega natakarja, ki je bil približno mojih let, da je že pritekel k meni s krpo v rokah. »Je že v redu, gospodična,« je hitro rekel, ko sem se želela opravičiti. »Bom jaz počistil. Ne trudite se. Se pač zgodi tudi kaj takega.« Nekaj sem zamomljala in pospravila torbico na stol zraven sebe. »Vam prinesem še eno kavo?« je vprašal s kislim nasmeškom. »To ste skoraj v celoti polili.« Oklevala sem. »Na račun hiše,« se je nasmehnil in tedaj sem opazila, da je čeden. Imel je daljše temnorjave lase in svetlozelene oči, ki so se lesketale. Bil je malce zagorel, a ne preveč. Nekaj na njem me je dobesedno sililo, da bi se pogovarjala z njim. »No … Prav, pa dajte, prosim.« Pokimal je in izginil za pult. Med pripravljanjem kave sem ga skrivaj opazovala. Sem sem prišla že kakih štirikrat in on je od tega stregel že dvakrat. Do sedaj si nisva izmenjala kakšnih posebnih besed, zgolj vljudnostne pozdrave in običajne fraze, ki spremljajo naročilo in plačilo. Jaz sem vedno naročila mali macchiato in on mi je zraven vedno prinesel domači piškot in potem sem plačala in to je bilo to. Zadnjič me je vprašal, ali je zunaj hladno (bili smo proti koncu septembra) in jaz sem odgovorila, da ni tako zelo hudo, potem pa se nisva več pogovarjala. A kadar nisem imela težav z navdihom, sem vsakič, ko sem malce počivala med pisanjem, opazila, da je gledal v mojo smer, toda še v istem trenutku umaknil pogled. Morala sem priznati, da mi je bilo všeč, da se je obnašal kot kakšen najstnik. Ko mi je prinesel kavo, sem tokrat na krožničku opazila celo dva keksa. »Je veliko škode?« je hotel vedeti. »Hm?« Pomignil je proti notesniku. »Vaši zapiski.« »Ah …« Ugriznila sem se v ustnico. Skica desetega poglavja romana je bila uničena. »Saj bom napisala na novo.« »Kakšne uradne zadeve?« »Ne.« »Služba?« Zasmejala sem se. »Ne. Ne hodim še v službo. Študiram.« »Tudi jaz študiram … no, kadar ne delam tukaj.« Bleščeče se je nasmejal in ponosna sem bila nase, da sem prav ugibala o njegovi starosti. »Pisateljica ste, ne?« Vprašanje me je presenetilo. Očitno me je opazoval natančneje, kot sem mislila. »No, ja.« Zardela sem. »Poskušam biti. Nisem še ne vem kako uveljavljena.« »Naj vam ne bo nerodno.« Pomežiknil mi je. »Vsak mora nekje začeti.« »To pa drži.« Malce se je pomudil z opazovanjem pladnja, na katerem je kraljeval logotip kokakole. »Tudi jaz sem pisal. Nekoč.« »A res?« sem bila presenečena. »Kaj pa?« »Oh. Pesmi in kratke zgodbe. Mogoče tudi kdaj kakšno krajšo dramo. Ampak nisem bil preveč dober, zato sem odnehal.« Kakšna škoda. »Ne bi smeli kar tako obupati,« sem menila in naredila požirek nove kave. Zarežal se je. »Menim, da to ni bil ravno pravi konjiček zame.« »Zakaj?« sem hotela vedeti. Pomislil je. »Ste prebrali kakšno pesem na spletnem portalu Literat.si?« Prikimala sem. »Vedno jih spremljam.« »No, tista pesem z naslovom Eksistenca pisatelja in (ne)navdih, ki je sprožila toliko provokativnih debat, je bila moja.« Presenečeno sem pogledala. Spominjala sem se je. Pesem je na splošno govorila o bedi pisatelja, o tem, kako se je skozi zgodovino boril za obstoj in obstanek in kako se še vedno mora boriti kljub nebesom 21.stoletja. »Verjetno se spomnite, da sem zapisal v predzadnji kitici, da je pisatelj lažnivec.« To je bilo splošno znano dejstvo. »Da. In da so besede votli obrazi laži,« sem citirala, kolikor sem se spomnila. »Žal se tukaj ne morem strinjati.« Dvignil je lepo usločeno obrv. »Zakaj ne?« »Zato, ker imamo pisatelji moč,« sem sproščeno pojasnila. »Da ljudi prepričamo, da verjamejo. Morda res pišemo laži, toda te laži so resnične, ker obstajajo v naših glavah. Mislim, da so zgodbe edine laži, ki so resnične.« »To je protislovno,« je ugovarjal. »Pisatelji pišejo o utopijah. Utopije so utopije, tudi, če obstajajo v naših glavah.« »Ampak tam so resnične.« Malo je pomislil. »Ali ste kdaj pomislili,« je rekel. »Da bi se lahko za besedami skrivalo tudi to, da človek ne bi verjel v to, kar sporočajo? Da bi jih preprosto pisal zato, ker bi jih pač moral in ne zato, ker je to njegov svet, ki ga hoče predstaviti drugim?« »Neumnost. Vsak piše zato, ker hoče svetu nekaj povedati.« »Ali pa zaradi navdiha.« Grenko sem se nasmehnila. »Navdih je pogosto kritično omejen. Vedno ga lahko zmanjka.« »To je pa res. Zato pa moraš paziti, da ga nikoli ne zmanjka. Moraš ga spodbujati, da prihaja…in mogoče imeti na rezervi več različnih navdihov.« Zasmejala sem se. Ta pogovor me je prav zabaval. Kdo bi si mislil, da se bom o navdihu pogovarjala s tujcem! »Ste imeli kdaj živ navdih? Oziroma, kaj je za vas sploh navdih?« Zavzdihnila sem. Njegove besede so dregnile v rano, za katero sem želela pozabiti, da obstaja v meni. »Seveda. Še vedno ga imam. Navdih najdem v vsem okoli sebe. V morju, v živahnih ter umirjenih ulicah podnevi in ponoči, v mrzlem jesenskem vetru, obarvanim z vonjem po pečenih kostanjih, v žarečih lučkah božiča, v dišečih spomladanskih kapljah … še ob opazovanju vrveža v veleblagovnicah!« To ga je očitno navdušilo. »Ste pa dobra. Jaz sem običajno iskal navdih samo v ženskah, ki so mi zlomile srce.« Cmoknila sem z jezikom. »To ni dobro. V takem primeru besede slej ko prej postanejo suhe.« »Mhm. Mislim, da sem zato nehal s pisanjem.« Nekaj časa sva samo opazovala črte kapljic, ki so polzele čez okna in razmazane obrise mimoidočih. Zunaj je pričelo deževati. »Kaj pa muza?« je čez čas vprašal. »Kaj je z muzo?« »Komu pripada čast vaše muze?« Namuznila sem se. »Ali ni muza podobno kot navdih?« »Lahko je…ampak jaz jo imam za nekaj intimnejšega. Kot nekakšen umetnikov osebni ljubimec. Samo njegov vir življenja.« Ljubimec. Tedaj sem zahrepenela po nečem tako oddaljenem, zbledelem, tako izgubljenem, da ni imelo več smisla razmišljati o tem. A še vedno mi je tisto pošiljalo ogenj po žilah. Neopazno sem vzdrhtela. »Muza je tista, ki ravno daje navdih.« »Ja. Lahko bi rekli, da je njegova mati. Če ni muze, tudi navdiha ni, je tako?« Prikimala sem in s prsti po površini mize risala vijuge. »No, kaj je vaša muza?« Čutila sem, da mi ne bo dal miru, če ne odgovorim. »Moje muze so Marsi. Venere. Afrodite. Jupitri. In bela čokolada.« Zalotila sem se, da sem na koncu skoraj šepetala. Prebral je moj pogled. »Ah. Muze so izredno zapletena reč, še skoraj bolj kot navdih. In težko jih je najti, tiste prave, kajne?« Prikimala sem. Izredno težko. Za nekatere skoraj nemogoče. In potem, ko jih končno najdeš, tiste prave, jih silno težko zamenjaš, sploh, če je njihov vpliv omajal življenje. »Vam nekaj zaupam?« je dejal z nasmeškom. Radovedno sem ga pogledala. »Če bi še pisal … bi bili zagotovo vi moja skrivna muza.« Vedela sem, da se je spogledoval, a mi je vseeno prijalo. Nasmehnila sem se. »Hvala za kompliment in pogovor. Prav zanimivo je bilo.« »Meni tudi. Gospodična …« Vprašujoče me je pogledal. »Ines,« sem se predstavila s svojim umetniškim imenom. Zakaj mu nisem povedala svojega pravega imena, nisem bila prepričana. Čutila sem, da še ni čas za to. Še bo moral kdaj postreči kakšno kavo. »Me veseli, Ines. Jaz sem Tobija.« Sumila sem, da mi tudi on ni povedal pravega imena. A kaj zato – saj sva imela še čas. »Lepo se imej, Tobija.« Poklonila sem mu topel nasmešek. Nato je bilo pogovora konec. Postregel je nove goste, jaz pa sem se lotila dela. Za čuda sem zdaj napisala kar tri strani in vse je šlo gladko. Nisem se hotela preveč ozirati na to, da sva si ves čas, kar sem še bila v lokalu, s Tobijem izmenjevala bežne poglede in se raziskovala z očmi. Sama pri sebi sem se nasmehnila. Nisem bila prepričana glede prihodnosti, toda danes je bil on moj navdih. Če ne kar moja muza enodnevnica. Kakorkoli že, v tisti mirni sobi, sredi (ne)navdihujočega vzdušja, sem našla nekaj, kar me je obdržalo na poti do besednega zavetišča, ki bo ohranilo eksistenco pisatelja. In to je bilo najbolj pomembno.