Zmagovalna zgodba Nagrada Energheia Slovenija 2022

Preden sta se odpravila od doma, je Jasna kot prava moderna mamica v svoj telefon ujela pomembni trenutek Martinovega odraščanja: prvi dan šole. Za hip ji je šinilo v misli, da bi fotografijo lahko poslala njegovemu očetu, vendar je zamisel takoj ovrgla. Če bi ga hotel videti, bi se lahko kadarkoli dogovoril za srečanje – saj so še vedno stanovali v istem mestu.

V zadnjih štirih letih, odkar nista bila več skupaj, se mu je oglašala le zato, da ga je od časa do časa opomnila, naj ji pošlje kaj denarja za malega. Vsakič se je hitro odzval in ji nakazal na račun, še raje pa jo je vprašal, kaj točno potrebuje, in jima na dom pošiljal pakete. Kot bi se bal, da denarja ne bo porabila za njegovega sina, ampak za lasten užitek. Njegova darila, vedno razkošna in visokokvalitetna, so ji šla na živce, ker so v Martinovih očeh ustvarjala pozitivno podobo odsotnega očeta.

Med hojo proti šoli je Martin ni hotel držati za roko. Bil je že velik, sam je znal hoditi po cesti. Kljub temu ga je med prečkanjem ceste Jasna odločno prijela okrog zapestja. Ko sta šla skozi park, ga je spustila; tam ni bilo avtomobilov ali drugih nevarnosti, ki bi jih lahko uporabila kot izgovor, da bi se ga še naprej oklepala.

Na poti skozi park sta šla Jasna in Martin mimo ene same klopce. Ko sta jo dosegla, se ji je Martin radovedno približal. »Daj, Martin, pusti to,« je Jasna zaklicala za njim. »Saj nočeš že prvi dan zamuditi v šolo, ne?«

To je bil kup umazanih cunj, ki je nepremično ždel na klopi. Samo Martin se mu je dovolj približal, da je ugotovil, kaj se skriva pod njim. Jasni tega ni bilo treba, saj je že vedela.

Prvič jo je videla pred kakim tednom, ko se je pozno zvečer vračala s sestanka. V temi je sploh ne bi opazila, če se ne bi ravno v trenutku, ko je hodila mimo, na klopi nekaj premaknilo. Ko jo je izpod kupa cunj ogovoril hripav glas, je kar odskočila.

»Oprostite, nisem vas hotela prestrašiti.« S še vedno glasno razbijajočim srcem je Jasna skušala ugotoviti, kdo je spregovoril, in šele čez nekaj trenutkov je v temi na klopi razločila človeški obraz.

»Nič hudega,« je zamrmrala in se začela s hitrimi koraki oddaljevati.

»Bi mi lahko prosim povedali, koliko je ura?« Ko se je ženska na klopi premaknila, da bi njen glas dosegel mimoidočo, je od nje neprijetno zadišalo.

Jasna je iz žepa potegnila telefon in pritisnila na tipko, da se je zaslon za hip osvetlil. »Malo manjka do enajstih,« je rekla, ne da bi se ozrla. Za seboj je zaslišala šibek »hvala lepa«.

Od tistega večera se je redkokdaj zgodilo, da bi bila klop prazna. Tudi ob belem dnevu je na njej navadno ležala brezdomka. Ob redkih priložnostih, ko jo je Jasna videla budno, ji je v pozdrav poklonila vljuden redkozobi nasmešek, čeprav v sprehajalki ni mogla prepoznati tiste, ki ji je neke noči dala informacijo o času.

Mali Martin se seveda ni zmenil za mamin klic: v dveh skokih je bil pri klopci. Ko se je lastnica umazanih cunj dvignila v sedeč položaj in ga pogledala naravnost v oči, je od presenečenja zakričal. Naslednji trenutek se je začel hihitati. »Hej, ustrašila si me,« jo je smejé pokaral. »Jaz sem Martin. Danes grem prvič v šolo! Kaj pa …«

Preden bi lahko še kaj rekel, ga je prekinil Jasnin glas: »Martin! Res bova pozna!«

Skomignil je z rameni, še zadnjič pogledal žensko in se poslovil: »Žal mi je, moram naprej. Morda se še kdaj vidiva.«

Ko sta nadaljevala pot do šole, se je Jasna bežno ozrla nazaj. Brezdomka je nemo gledala za njima.

Naslednjega jutra je sredi parka Martin prekinil veselo pripoved o novih sošolcih, s katerimi se je spoprijateljil prejšnji dan, in zaklical: »Glej, mami, tista gospa je spet tukaj!«

Preden bi Jasni uspelo reagirati, je že stekel do klopce. Ženska na njej je očitno spala, kar pa Martina ni ustavilo. Z drobno ročico jo je stresel: »Živijo, jaz sem, Martin! Se spomniš?«

Brezdomka se je počasi dvignila v sedeč položaj, Martin pa je medtem sedel na drugo stran klopi.

Ko ju je Jasna dosegla, je bil že sredi vznemirljive pripovedi. Ustavila se je nekaj korakov stran: ni ga hotela takoj prekiniti. Zmajala je z glavo, a si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Videla je, da brezdomka ni nevarna, in všeč ji je bila sinova svoboda od kakršnihkoli predsodkov.

V tem trenutku si jo je prvič bolje ogledala. Niti približno ne bi znala oceniti, koliko je stara. Koža na njenem obrazu je bila zgubana, vendar ni bilo mogoče določiti, če zaradi življenja na prostem ali od starosti. Črni lasje so ji v neurejenih čopih štrleli z glave, zaradi česar pa je Jasna ni mogla soditi, saj so jo rahlo spominjali na njene kodre, preden si jih je vsako jutro uredila.

Ko se je njen pogled srečal s sinovim, je izkoristila priložnost in ga končno prekinila: »Res morava naprej, Martin. Do šole je še nekaj minut hoje.«

Deček je ubogljivo skočil s klopi, pomahal svoji novi prijateljici in se odpravil drugemu šolskemu dnevu naproti. Med hojo je brez težav našel nit zgodbe, ki jo je pred srečanjem z brezdomko govoril mami. Z užitkom mu je prisluhnila. Očitno je bilo, da Martin tudi v šoli ne bo imel težav s socializacijo.

Fant je res bister, je ponosno pomislila Jasna. O tem bo morala poročati svoji mami. Vedela je, da so jo pestile nepotrebne skrbi zaradi fantovega odraščanja brez očeta; Jasna je vedela, da težko prebavlja njen razhod z Martinovim očetom, predvsem pa njene zahteve po denarju, ki so po mnenju njene mame preveč predrzne. Zaman ji je dopovedovala, da je finančna pomoč njegova starševska dolžnost.

Obe sta za otroka želeli le najboljše, a njuni mnenji glede tega sta se razhajali. Jasna je ob maminih očitkih vedno zamolčala najpomembnejše: tudi ona je rasla brez očeta, pa ji v odraslosti ni hudega. Pravzaprav je rasla brez obeh staršev, glede na to, da je morala mama cele dneve ostajati v službi, da bi zaslužila dovolj zase, za hčerko in moža, ki si ga Jasna iz časa, preden ga je ciroza spravila v grob, ni mogla priklicati v spomin drugače kot vrženega na kavč z vinsko steklenico v roki. Že takrat je sklenila, da svojemu otroku pod nobenim pogojem ne bo privoščila take bede. Z denarjem njegovega očeta Martinu ni nakupila le prepotrebnih šolskih potrebščin, ampak tudi več časa, ki ga je lahko preživela z njim.

Za september skoraj pretoplo vreme se je nazadnje skvarilo nekaj dni pred koncem meseca. Čeprav je že več ur deževalo, se je Jasna odločila, da bosta šla do Martinove šole skozi park: vedela je, kako rad skače po lužah. Obul je čisto nove škorenjčke, mama pa ga je skrbno ogrnila v pelerino. Ker ni bilo vetra, sta oba vzela s sabo tudi dežnik.

Brezdomka je tudi tisto jutro ležala na svoji klopi v parku, pod kupom umazanih odej, ki so ji morda nudile vsaj malo zaščite pred nalivom. Ko sta se sprehodila mimo nje, je Jasno zbodlo sočutje, hip zatem pa še rahel občutek krivde. Prizor pred njo je bil isti kot prejšnji dan, ženska na klopi pa se ji je zasmilila šele tedaj, samo zato, ker bo za spremembo tudi malo mokra. Če se njen sin ne bi zadnje tedne skoraj vsak dan pogovarjal z njo, je še opazila ne bi. Kot tistega prvega večera, ko se je prestrašila glasu iz teme.

Poklicala je Martina, ki je iz luže v lužo nadaljeval pot v šolo. »Kaj danes ne boš pozdravil svoje prijateljice?«

Martin je zmedeno pogledal mamo, nato pa še klop; ko je zagledal brezdomko, je stekel do nje. Ob njegovem glasu se je dvignila s smehljajem, ki ji je razvedril obraz vsakič, ko je videla svojega malega prijatelja.

Ko sta čez nekaj časa nadaljevala pot do šole, je Martin vprašal Jasno: »Mama, zakaj pa ni Ana danes ostala doma, če je tako grdo vreme?«

Jasna je potrebovala trenutek, da se ji je posvetilo, da je brezdomki ime Ana. »Verjetno nima drugega doma, ubožica,« je rekla. »Zato je ves čas v parku.«

Martin je obstal sredi koraka in jo pogledal z izbuljenimi očmi. »Kako to misliš, nima doma? Kam pa gre potem spat? Kje si skuha kosilo?«

Jasni mu je poskusila razložiti, kaj pomeni biti brezdomec.

»Torej je Ana kot tisti gospodje, ki ob nedeljah pred cerkvijo vedno prosijo za kovance?« je nazadnje vprašal Martin.

»Tako nekako, ja,« mu je pritrdila.

»Ah.« Martin je nekaj časa zamišljeno molčal. Kmalu se je spomnil novega vprašanja: »A zaradi tega tako čudno diši?«

»Ja, ubožica se verjetno ne more umivati dovolj pogosto,« je odvrnila Jasna.

»Torej bi tudi jaz tako dišal, če te ne bi ubogal, ko me siliš, naj se grem skopat?«

Jasna se ni mogla upreti nasmehu. »Ja, če se res dolgo ne bi umival, bi tudi ti začel čudno dišati,« je rekla in mu razmršila lase.

*

Bil je eden od prijaznejših dni. Morda zato, ker ji je tisto jutro uspelo priti do toplega, pa čeprav skromnega obroka. Morda zato, ker je po tolikem času izza oblakov končno pokukalo nekaj sončnih žarkov. Morda pa ji za to ni bilo treba iskati posebnega razloga: večino časa si svojega razpoloženja še sama ni znala razložiti.

Nenadoma je opazila, da se ji nekdo približuje. V hipu jo je prepoznala: bila je tista gospa, ki se je skoraj vsak dan sprehodila mimo nje z otrokom. Otroku je bilo ime Martin, Ana pa ni imela pojma, kako je ime njej.

Poskušala se je vzravnati in brez vsakršnega uspeha pogladiti svojo zamaščeno obleko. Zanimivo, kako dolgo vztraja človeški občutek zadrege. Naj je bila še tako lačna in utrujena, prva stvar, na katero je Ana pomislila vsakič, ko se ji je kdo približal, je bila njena zanemarjena pojava. Z roko si je šla skozi zavozlane lase in si zaželela, da zjutraj, ko ji je prijazna starka prinesla zajtrk, ne bi zaradi sramu požrla prošnje za kos mila.

Medtem jo je Martinova mama že dosegla. »Pozdravljeni,« je rekla. »Ana, kajne? Jasna, me veseli.«

Ni ji ušlo, da se je za trenutek obotavljala, preden ji je podala roko. Ana jo je stisnila kolikor je bilo mogoče na kratko in se nato rahlo presedla na klopci. Videti je bilo, da je Jasna za trenutek razmišljala, nazadnje pa se je odločila, da bo raje stala.

»Prinesla sem vam nekaj toplega,« je rekla in pobrskala po nahrbtničku. Iz njega je izvlekla termovko in v pokrovček nalila do vrha dišečega čaja. Namesto da bi ji ga podala, je čašo odložila na klopco. »Pustite raje, da se malo ohladi,« je rekla. »Da se ne opečete.«

Ani se je zdelo hecno, da jo vztrajno vika. Gotovo je bila starejša od nje. »Hvala lepa,« je rekla. Sčasoma se je naučila na dobrosrčnost ljudi reagirati le tako, kot so sami pričakovali: s ponižno hvaležnostjo. »Zelo ste dobri.«

»Poglejte … Bom kar brez ovinkarjenja povedala,« je nenadoma odločneje rekla Jasna, kot bi pri sebi končno sprejela odločitev. Ali zbrala pogum. »Saj gotovo veste, da nisem prišla do vas iz gole vljudnosti. Moj sin se že kar nekaj časa druži z vami.«

Ana se je vprašala, ali je nalašč zamolčala Martinovo ime, ker ni želela izraziti bližine med njim in umazano punco na klopi. Pa saj je morala vedeti, da se ji je otrok že sam predstavil.

Preden je v njenem življenju vse začelo iti narobe, ko je bil njen oče še prepričan, da bo njegova ljubezen njeni mami zadostovala za oddaljitev od drog, ko se je vsak prepir njunih staršev končal s takim ali drugačnim darilom zanjo, ki ga je narekoval njun občutek krivde, preden sta vsak v svojih odvisnostih in skrbeh nekako pozabila, da imata hčer … V tistem bežnem oknu srečnega otroštva ji je mama nekoč s ceste prinesla malega psička. Bil je umazan in nebogljen in Ana si takrat še ni mogla predstavljati, kako zelo mu bo čez nekaj let podobna. Lepo je skrbela zanj – lepše, kot zdaj mimoidoči zanjo – in sčasoma se je spremenil v srečno in lepo zverinico.

Njen novi prijatelj Martin jo je po svoje spominjal na tistega psička. Oba sta svet gledala z nedolžno radovednostjo, oba sta jo navdajala z občutkom, da ji bosta zvesta prijatelja, ne glede na vse, kar bi jo lahko doletelo.

»Tu sem zato, da vas nekaj prosim,« je nadaljevala Jasna in Ana je sama pri sebi zbirala pogum, da bi jo prekinila, ali pa preprosto odšla, da ji ne bi bilo treba slišati, kaj jo hoče »prositi«. Toda Ana ni bila taka.

»Saj veste, kakšni so otroci … Sanjaški. No, moj je že tak. Ni še spoznal, kako se vrti ta naš svet, zdi se mi, da ne razlikuje med ljudmi, v vsakomur vidi samo najboljše. Saj ne, da bi bilo to kaj slabega – no, ne bom rekla, da me nikoli ne zaskrbi zanj, nasprotno, ampak, kaj pa vem. Včasih si zaželim, da bi za vedno ostal tak. Da mu ne bi bilo treba odrasti.« Jasna je premolknila. Očitno se je zavedela, da je zašla. »No … Najbrž ste razumeli, da sem zanj pripravljena narediti vse. In prav zato sem danes prišla do vas.«

Ob teh besedah je Ana dvignila svojo sklonjeno glavo in ji bežno pogledala v obraz, ob tem pa ugotovila, da tudi Jasna, po anagrafu starejša in po videzu vsaj pol mlajša ženska, pogled upira v neko nedoločeno točko daleč od sogovorničinega obraza. Ano je presenetilo, da je tudi njej tako nerodno.

»Veste, Martinu sem za rojstni dan kupila kolo. Šele pred kratkim se je naučil voziti brez pomožnih kolesc in vedela sem, da si ga zelo želi. Še nikoli prej ni imel posebnih zahtev glede daril, letos pa mi je to večkrat namignil …« Jasna se je nasmehnila. »Kot rečeno, mu ne znam reči ne, in tako sem izpraskala dovolj denarja, da mi je uspelo kupiti vsaj kolo iz druge roke. On seveda še nič ne ve: pripravljala sem mu presenečenje.

Zdaj pa me je pred par dnevi, ko do njegovega rojstnega dne manjka samo en teden, nepričakovano pri kosilu vprašal, koliko stane novo kolo. Nisem vedela, kaj naj mu odgovorim, malo sem se izmikala in samo pripomnila, da ga bo vendarle dobil, če misli, da je bil priden in si ga zasluži, čeprav resda ni poceni … On pa je kot strela z jasnega rekel, da ga noče. Da bi rad, da denar za kolo podarim vam. Ker ga po njegovem bolj potrebujete.«

Ana ni razumela, zakaj ji to pripoveduje. Toda ob poslušanju so se ji – upala je, da neopazno – navlažile oči. »Jaz ga nikoli nisem za nič prosila,« je izdavila. »Sploh nisem omenjala denarja, ali …«

»Saj vem, saj sem si mislila,« je prijazno rekla Jasna. »Prav to me je morda spravilo v še večjo zadrego. Ničesar ne vem o vas, nikoli nisem videla, da bi sprejeli ali prosili miloščino … Saj ne, da vam je ne bi bila pripravljena dati,« je hitela razlagati naprej. »Glejte, če bi bili pripravljeni vzeti nazaj Martinovo kolo in nama vrnili denar, bi vam z veseljem ponudila celoten znesek, ampak res ni šlo …« Ana se ni odzvala.

»Nato pa mi je mama dala idejo, kako lahko oba vaju z Martinom še najbolj razveselim.« Jasna je spet pomolčala in se v zadregi odkrhnila. Nič na njej ni kazalo, da je na tem, da razkrije navdušujočo zamisel. »Bi mi naredili to čast, da bi prišli jutri na Martinovo rojstnodnevno praznovanje? Moja mama že ves dan kuha in peče in jasno je, da samo mi trije ne bomo mogli vsega pojesti. Tako da z veseljem sprejmemo še koga za mizo.«

Zdaj jo je Jasna gledala že skoraj roteče. Ana ni vedela, kaj naj reče. Začutila je, da je ena solza ušla iz bazena v kotičku njenih oči in je zdaj počasi, neslišno polzela po umazanem licu. Pomislila je, da bi odklonila. Kako naj se taka pojavi pri nekom doma? Ampak nato se ji je v mislih pojavil Martinov nasmejani obrazek. Drhteče je pokimala.

Ni znala razbrati, ali je bil izraz na Jasninem obrazu bolj podoben olajšanju ali razočaranju. Utrujeno se je nasmehnila in nato ošinila pokrovček svoje termovke, ki je še vedno ždel na klopci poleg Ane. »O, dajte, da vam dolijem … Tole se je že ohladilo …« Gledala je v termovko v svojih rokah, iz katere se je, z razliko od čašice na klopi, še vedno rahlo kadilo. Nazadnje se je odločila in odprto termovko odložila na klop poleg pokrovčka. »Ne, veste kaj, saj mi tole lahko jutri vrnete. Z Martinom bova prišla, da vas pospremiva k nam, v redu?« je rekla in se končno celo rahlo nasmehnila.

Ana je gledala za njo, ko je odhajala. Nenadoma je njen korak zastal – enako kot tistega daljnega dne, ko sta se spoznali in je njen bežeči hrbet vprašala, koliko je ura. Tokrat se je Jasna brez poziva obrnila nazaj: »A, skoraj bi pozabila. Zraven mamine garaže je majhna kopalnica, ki je mi sicer ne uporabljamo, je pa še vedno vse delujoče. Tako se boste lahko jutri pred kosilom vsaj malo očedili. Vam bom pustila tam nekaj mila in brisačo.«

Res, to je bil eden od prijaznejših dni. In tudi naslednji je obetal dobroto.