Dobitnik nagrade Energhea Slovenija 2024

Črn žamet se razprostre čez nebo, na njem pa se počasi prižigajo zvezde, katerih soj v spoju z lunino avreolo izda še tiste, z meglicami ovenčane oblake, ki uokvirjajo preostale fragmente dneva. In ko se tema tako pronicljivo spoji s tlemi, v katere sem zakoreninjena, ko misli pletejo mrežo med iluzijo in stvarnostjo ter ne ločim med črto, ki definira rob oceana in tem, kar je nad njim, se usedem na ta mistični presek. Tako se vame subtilno vpija občutek, da vendarle nisem prizemljena, da mogoče, nekje globoko v sebi spet zbujam jaz, ki beži pred hektiko, ki je dodobra načela zdrav razum in me, četudi samo za trenutek, odplavi od mojega bit in pusti animi vnovič dihati.

V tej spokojnosti postanejo le tihi valovi ti, ki narekujejo bitje srcu in me z vsakim pljuskom oživijo, ko zakopljem dlani v pesek in pustim, da pronica med mojimi prsti. Nekje v daljavi slišim glas galebov. »Kako svobodna je ta bit? Kako čudovit občutek enovitosti z naravo kot opomnik na vse, kar sem kot nevedni otrok kozmosa najgloblje cenila.« In takrat tok retrospektive zapolni film, ki slika čas, ko sem dneve ob obali preživljala ob iskanju školjk ter jih previdno položila v škatlo, ki je predstavljala moj mali ocean. In še preden se sploh zavem, se te dlani izpod peska preselijo na površino, skozi katero potujejo z vnemo, da bi ustregle momentalnemu hrepenenju spomina. Ne vem, koliko časa je minilo. Odkar sem se po letu dela v mestnem vrvežu odločila pobegniti od margine neonskih luči, hrupa in sivine betona, ki se je dodobra zažrla v moje čepnice, da so pogled v življenje v tem filtru slikale tudi same, pomen kazalcev splahneva. Tako se spet zavem hvaležnosti, ki me preveva ob zavedanju, da sem imela priložnost to narediti zase. Se z nahrbtnikom in s peresom odpraviti na kraje, kamor v samoto odidejo »umret« umetniki … se predati valovom bivanja.

Školjke zberem v robec. Zgladim si še belo obleko, da bi se zopet oblikovala po meni in spnem lase s peresom. Ulice so že prazne, ko si vtiram korak v tlakovce tega neimenovanega antičnega mesta. Le soj svetilk mu še vrača življenje, da bi osvetil pot potepuškim dušam, kakršna je moja. Izgubim se v poetičnosti, boemskosti trenutka in s prsti potujem po hrapavih površinah uličnih hiš, ko me naprej vabi močnejša svetloba, kakršne so bile doslej vajene življenja željne oči. Zasanjanost tokrat preseka presenečenje, ko se pred mano ne naslika projekcija mesta ali vodoravna kompozicija zapuščene poti, ki jo razsvetljujejo svetilke, temveč obris postave, zazrte čez obzidje proti obali. Četudi me ne opazi, je zgolj zavedanje, da mogoče nisem več sama tisto, kar me zbudi iz iluzij in je dovolj udaren znak, oblečen v tisti nevzdržni notranji glas, ki, navajen šepeta, nosi funkcijo opomina, da sem sama na neznanem mestu. Preden se sploh lahko zavem, umaknem, izginem, mi iz rok pade robec s školjkami, da se razbijejo na tleh. Mogoče čez dan popolnoma neslišen zvok se takrat sprevrže v glasno izdajo, ki odmeva ob zavedanju, da še vedno stojim pod lučjo, ko se strah tako nenasitno preseli vame in me prilepi na tla, da ne zmorem zbežati.

Verjetno pa se nenadno zavedanje, da navsezadnje nisem sama, ob tem ni dotaknilo le mene, temveč tudi postave, ki je hipno oživela in katere pogled, ki ga nisem mogla dobro videti, se je vsekakor dovolj izrazito usedel na dno moje duše, da sem čutila naježenje kože celotnega telesa, za katerega sem bila še prej prepričana, da ni moje. Otrpnil je pomen vsakega obrambnega mehanizma, me izdal, da sem lahko le nemo strmela, kako je postava prihajala vse bližje meni. Četudi me je moja trmasta narava prepričevala, da me ni strah, se je aktivacija simpatika vse glasneje odražala v dihu ob izdaji srca, ki je vse močneje črpalo, da se mi je zdelo, kot da je padlo iz objema levega pljučnega krila naravnost v trebušno votlino, kjer sem ga čutila. »Danes je čudovita noč za nabiranje zvezd z neba. Škoda, da jih je premalo, da bi jih postavila v kompozicijo in galaksijo podarila tem, ki si želijo vanjo vrniti svoje zvezde,« je spregovoril v tihem, globokem tonu. Šele takrat sem se začela zavedati, da še vedno držim tiste školjke, ki mi jih je uspelo rešiti in četudi so noge prešibke, da bi lahko zbežala, je v tem tujcu nekaj tako domačega, da si nekje v globinah nerazložljivo še vedno želim ostati, še malo. In ko »zdravi razum« prevzame vodenje, se z izdihom iz mene izvije edino, kar sem očitno še lahko premogla: »Prekleto.« »Prekleto, ko te drugič nagovarja pretirano načitan knjižni junak, se pa lahko vsaj malo potrudiš slediti njegovemu pesniškemu momentu šibkosti, dekle iz školjk,« se njegov glas ironično izvije iz teme in tudi, če ga ne morem razločiti od prostora, prisežem, da lahko začutim ta stranski nasmešek, ki pospremi ironijo ob tem nerodnem srečanju. »Abel, me veseli,« so besede, ki jih še ujamem, preden končno dobim moč v nogah, ki naenkrat postanejo »zopet moje«, da se lahko obrnem in zbežim stran.

Šele ko za sabo zaklenem vrata in prižgem svetilko, do katere se lahko dotipam, ob njih zdrsnem na tla in se trudim umiriti dih. Ko se mi tako končno uspe prebiti do postelje in si spustim lase, da kot zavesa padejo čez ramena, si odvežem mašnjo, stopim iz obleke in se pokrijem z odejo, spoznam, da bolj kot strah ob doživetem, čutim sram ob dejstvu, da sem zbežala od človeka, ki v prostem času očitno govori o zvezdah in se mi je predstavil kot … »Kako že? Abel?« Z odejo se pokrijem še čez glavo in edino, o čemer lahko razmišljam je to, kako bi lahko zbežala, kako bi se lahko skrila, izhlapela, se zradirala iz smisla eksistence v valove in postala … nič. »Kako si želim, da ga ne bi videla nikoli več?« Če bi le lahko bilo to na tej buciki na zemljevidu mogoče. »Ahh, če bi le lahko.«

Sončni žarki napolnijo še najtemnejše kotičke moje male sobe, ko se končno prepričam, da moram vstati. Tokrat so mestne ulice »zopet žive«, ko se meščani odpravljajo po dnevnih opravkih. Veliko časa preživim v samoti, le čar večera me nese tu mimo, da bi mi dal kaj pisateljskega navdiha, zato ne preseneča, da sem po vsem tem času za druge še vedno eden izmed tujcev, ki pridejo pomotoma mimo in z jutrom odidejo. Na stojnicah kupim kruh in rože, da bi moj dom obarvale malo bolj domače in prinesle nekaj veselja štirim stenam in kolikor mi nese pogled opazim, da nisem edina, ki ji je v času pospravljenih »štantov«, uspelo dodobra izprazniti police. Četudi sem po naravi samotar, me preseneti, kako me srečanje s toliko ljudmi zapolni z nečim, za kar se mi je predhodno zdelo, da nisem potrebovala in se zalotim, kako se mi kotički ust zavihajo navzgor vsakič, ko me nekdo ogovori.

In ko se ravno poslavljam od ene izmed branjevk, v kotu na mostu, od katerega sem ponoči bežala, opazim slikarsko platno. »Mogoče ga je nekdo pozabil ali pa so ga trgovci izgubili.« Vseeno pa se mi tovrstno nesrečno naključje še vedno zdi nenavadno, saj, četudi sem tako malo v mestu čez dan, ne morem premagati svoje radovednosti, ki je že prečesala vse stojnice, zaradi katere vem, da niso na nobeni razobešena. Ljudje so tako zatopljeni v svoje opravke, da zgolj hitijo mimo in ne zdi se, da bi kdo iskal to slikarsko beležnico. Nihče ji niti ne posveča pozornosti, zato me naenkrat nadvlada sram ob spoznanju lastne radovednosti, a vseeno je njen nagon premočan, da bi se z množico zlila in odšla domov. Opazim, da ne gre za neposlikano belo barvo, saj je na njem nekdo dovolj očitno že zapustil svoj navdih. Obrnem ga in me zopet prežema tista nemoč, okamenelost, kakršna me je onemogočila nekaj ur nazaj in mi zastane dih. Na njem so namreč z oljnimi barvami naslikane moje razbite školjke in ni mi treba preveč razmišljati, da vem, da je to najlepša slika, ki sem jo kadarkoli imela priložnost videti. A bolj kot želja, da bi jo odnesla domov in jo izobesila na steno, ki sem jo želela popestriti z rožami, nad mano prevlada tisti občutek krivde ob misli, da me kdo opazuje. Po tem bi iz mene po ravno popravljenem vtisu skozi pogovore lahko oblikovali »vaškega posebneža«, kar pa je tudi zadnja stvar, ki bi si jo v tem trenutku želela, zato jo postavim nazaj in se tudi sama odpravim domov.

»Zakaj?« To »pozabljeno platno« je očitno doseglo svoj namen in se vtisnilo v rdečo linijo mojega dne, ko se začnem sovražiti, da ga dojemam kot darilo. Kot darilo nekoga, ki ga ne poznam, nekoga, od katerega sem še včeraj bežala. Četudi se je potek tega srečanja preobrazil v nekaj, česar primarno sploh nisem pričakovala, me še vseeno preplavlja nerazložljivo veselje ob misli, da za nekoga stik s popolnim tujcem ni bil zgolj naključje. Da je bil mogoče vseeno nekaj, kar si je zaslužilo življenja ali obstanka časa nekje drugje, znotraj njegove zbirke nikoli na glas povedanih misli. Vseeno pa me drug del sebe želi prepričati, da to sploh ni nastalo zame oziroma služi kot posmeh strahopetcu, ki zbeži ob uvidenju drugega človeka … in nosi školjke. »Prekleto, saj res, školjke?!« Sram ob tej misli hitro zamenja vsa preostala čustva negotovosti, a me ne premaga nad željo, da bi se najini poti zopet srečali.

Takoj, ko se začne temniti, si lase spnem s peresom v figo in stopim na verando. Četudi piha maestral, se mi naježi koža v opomin na pozno poletje. Čez ramena si poveznem ruto, ki sem jo pustila na naslanjaču in se odpravim po isti poti, kakor sem to storila prejšnji večer, le da tokrat mimo obale naravnost do mesta, kamor me tudi danes vodi sij prižganih svetilk, ki narekuje vedno hitrejši ritem srcu. Ko tako dosežem svoj cilj, je razočaranje tisto, ki ga začutim v vseh globelih sebe, hkrati pa me zadane presenečenje nad lastnim odzivom. »Kaj pravzaprav sem vendar sploh pričakovala? Še več slik? Še več skrivnosti? Njega?« »Pazi, da ti ne padejo tudi danes,« je glas, ki me ustavi, še preden bi si lahko odgovorila na svoje vprašanje. Sprva obstanem na mestu, a ko se za tem refleksno obrnem, zopet vidim tisto podobo, ki se tokrat naslanja na eno izmed mestnih hiš, kjer sem včeraj stala jaz. »Se bojim, da mi bo zmanjkalo barv, če bom moral še risati vse školjke, ki jih boš tako prezirljivo razbila na teh zlizanih tleh.« Sprva ne slišim opazke, saj zrem vanj, ki ga lahko tokrat zaradi fragmentov svetlobe, ki sije nad nama, razločim od teme. Ohlapne kavbojke ima zamazane z barvami, čeznje pa seže bela srajca s privihanimi rokavi, ki poudari proporce postave. Močno obrazno linijo presekajo svetli lasje, skozi katere si gre s prsti, ko mu pokrijejo sinje modre oči. Senčna stran prekrije rdečico, da me ne more izdati. »Je to provokacija, gospod »Prav«?« se slišim odgovoriti. Namesto hipnega odgovora s pogledom prečeše mestno tihožitje in naredi korak proti meni: »Bi vas bilo potem provokativno prositi za ime mojega nocojšnjega navdiha?« Nenadno vprašanje zmede moj vnaprej pripravljen dialog, ko se ne spomnim več naslednjega odgovora v vprašanju »Zakaj školjke, zakaj to danes?« Četudi sem imela toliko povedati, toliko vprašati, sem le nemo prikimala, preden sem sledila navodilom, ko me je vodil do ostankov obzidja, ki je ločil mesto od obale in ga je osvetljevala zadnja svetilka, ki je še obsevala ta del mesta. Sedla sem na obzidje, kosi obleke so mi pokrivali kolena. »Smem?« je vprašal. Spet sem prikimala, ko mi je iz las potegnil pero, da so mi prekrili ramena.

Sedel je na staro pručko na drugo stran luči in si zataknil čopič za uho. Še enkrat se je ozrl skozi mesto do neba, ko se je nad mano risal veliki voz, nato pa vzel čopič in ga pomočil v oljno barvo. Ne vem, koliko časa je minilo, a ko je bila zarisana zadnja linija je z očmi še enkrat premeril mene in me primerjal s sliko, nato pa mi s prstoma namignil, naj pridem bliže. Preden bi lahko svojo podobo videla obešeno na stojalu, me je s kretnjo ustavil. »Prosil sem, da daš ime tej sliki.« S čopičem je pomignil proti meni. Vzela sem ga in se sprehodila okoli stojala. Na platnu je bilo s tako čistimi linijami narisano dekle na obzidju, ki je predstavljalo ločnico med mestom, v katerem sem se tako dolgo iskala, nad mano je bila noč s svetlim ozvezdjem, roke pa sem imela polne školjk. In če to ne bi bila jaz, bi prisegla, da se ta barvna kombinacija preliva v platinasto boginjo, o kateri sem pisala. V nekaj, kar sem si nekje na popisanem papirju želela biti. Nato sem pogled obrnila proti očem, ki kljub temi niso skrivale globine. Čopič sem pomočila v preostanek barve in s pisanimi črkami na rob počasi zapisala svoje ime.

»Bella?« me je vprašljivo pogledal. Nasmehnila sem se v odgovor. »Me veseli,« je odgovoril in se pri tem na pol priklonil, da sem se morala nasmejati ob tej gesti. »Boš tudi to pustil na ogled vsem mimoidočim jutri zjutraj tako-brez dovoljenja?« sem ga v njegovem slogu vprašala. »Samo, če bo dovolj velika gneča, da bi jo lahko vsi videli,« je odvrnil. Namuznila sem se preden je nadaljeval: »V tem mestu je težko nositi masko domačina, težko se je zliti z množico, v kateri bi tudi pod tem soncem lahko skrili svoje grehe, mogoče lahko to storimo le ponoči.« Segel je k platnu in z njim pomignil proti meni. »Izvoli, Bella«. Vzela sem ga in preden bi lahko karkoli rekla, mi je pomahal in se odpravil po poti, po kateri se nisem sama še nikoli sprehodila. Pogled sem od vogala, za katerim se je zlil s temo, preusmerila na sliko. Nasmehnila sem se ob hipni refleksiji na ravnokar doživeto in si jo privila nazaj k sebi. Nisem še mogla oditi.

Ne spomnim se, kdaj sem zaspala. Zbudili so me glasovi množice, preden sem sploh lahko ozavestila, kje sem. Sliko sem še vedno držala ob sebi. Danes ni bil dan za odprtje tržnic, zato takšnega števila ljudi ob uri, ko se mesto spremeni v mrtvilo, nisem bila vajena. Ljudje so kot reka vdirali iz vseh strani. Nekdo mi je stopil na obleko, drugi so nekaj kričali, a besed nisem mogla razločiti. Mimo mene je tekla branjevka, s katero sem spregovorila prejšnji dan. Prijela sem jo za rokav, da se je hitro obrnila proti meni. »Se je kaj zgodilo?« sem vprašala. Privzdignila je obrvi na od hitenja pordelem obrazu ob spoznanju, da sem le ena od teh, ki pridejo in gredo. Le ena od teh, ki ne vedo. »Pripravljamo se za sprevod, danes bodo obešali subverzivne bogokletneže.« In preden bi si lahko interpretirala komaj slišno zaradi preglasnih krikov množice, ki so mi segali skozi ušesa, skozi glasove, iz katerih je bilo vseeno dovolj jasno ugotoviti, da so bili razdvojeni na dva pola, sem ga videla. Med rablji, ki so jih potiskali naprej je stal on s povešeno glavo, kakor da se je globoko v sebi že poslovil od življenja, ki črti pravico, ki črti resnico takšnih, kakršna sem jaz za štirimi stenami, ko se s pisalom potopim v papir v veri, da nekoč zapisanega ne bi potrebovala skrivati, da bi bila dovolj močna svoje misli razobesiti v želji, da bi pred zatonom, četudi kot tragična junakinja, lahko »rešila svet«. Takšne, kakršen je on, ki se ne trudijo prikrivati črno-belega na svojem platnu. In takrat se obrne. Oči, ki so bile še včeraj tako sijoče, tako polne veselja, misterioznosti, so temne, kakor nebo, ki se pripravlja na nevihto na tem upadlem obrazu. Gledam ga v želji, da se povrnejo, da se vrne upanje, ki ga je s sliko podaril meni. In takrat se najine oči srečajo. Kotičke ustnic priviha navzgor in tako, četudi samo za trenutek, spet vidim tisto iskrico, ki je v njem žarela, ko je tako strastno govoril o prelestih narave, kozmosa, katerega darilo naj bi bili. Čutim, kako mi solze počasi zalivajo obraz, ko si želim, da bi lahko bilo tako kot včeraj. Samo jaz na obzidju in on za platnom, ki ne bi bilo prelito v njegovo smrtno obsodbo. Takrat ga rabelj z lesenim kolom udari po hrbtu, da zaječi od bolečine in jo prelije še v moje srce, ko ga potisne naprej. Krik se izvije iz mene, ko se poženem za sprevodom, pa se spotaknem in padem na kamnita tla med ljudi, ki ne vedo, zakaj so tu, ki se skrivajo za maskami pokončnih individuumov, ki so le pretveza pred spoznanjem svoje zmote, ko niso zmožni zaščititi teh, ki zanje, za družbo dajo svoje življenje. Prazna sem, vse moje moči so pošle in pustim, da me pohodijo, popljuvajo. Nema sem. Izgubim se v krikih, a nekako mi uspe splezati do mesta, kjer ga lahko poslednjič vidim, ko mu poveznejo zanko okoli vratu in ko zakričim, ko izgubim zadnje dele sebe, ki so mi pustili še kaj moči, me odvlečejo stran. Ne morem opletati z rokami, ne morem se braniti.

Vsi so se že razbežali, kakor, da se ne bi nič zgodilo. Kakor, da ne bi ravnokar iztrgali življenja od treh nedolžnih v svetu, kjer za izraženje svoje svobodne misli nikoli ni bilo prostora. Črna sem od tal, rdeča od krvi. Stopim na obzidje, da bi lahko vsaj jaz sama zapisala poslednje poglavje svoje volje. Nihče mi ne more tega vzeti. In takrat ga zagledam, platno, na katerega je tisto jutro položil najlepše darilo. Četudi se mi je zdelo, da sem že izjokala vse solze, čutim, kako se mi utrne in mi potuje po licu, ko se blago nasmehnem. Na podlagi je v poletni večer ujeta moja podoba s tako prefinjenimi linijami. Bela obleka z mašnjo, ki sem jo takrat nosila, mi seže do gležnjev, ko se sklanjam, da bi v robec pobrala vse zdrobljene školjke. Mojo podobo v zlatem rezu polni kontrast med osvetljenim obzidjem in nočjo. Soj lune obsije moje valovite lase, ki mi pokrivajo hrbet. Ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala, kako in kdaj je lahko barve vtisnil v ta spomin, a kar z gotovostjo vem je to, da je ne bom nikoli mogla izpustiti iz objema svojega srca, v katerega se je zapisala z njim.

Izza lesenega okvirja takrat pade prepognjen list papirja pred moja bosa stopala. Poberem ga in na sprednji strani zagledam z zlatimi črkami zapisano svoje ime.

Draga Bella,

Dekle iz školjk, kakor sem te poklical na dan, ko mi tvoje ime še ni bilo izdano. Verjetno se sedaj sprašuješ, »Zakaj?«. Verjetno to bereš na dan, ko je ostala le tišina, na dan, kjer med dvema odzvanjajo poglavja neizgovorjenih besed. In ja, očitno je tako tudi moralo biti.

Četudi navzven zaprt vase, nisem mogel sežgati svojih neizrečenih misli, jim pustiti, da dogorijo v pepel in se z vetrom porazgubijo. Verjetno je to tudi tvoja šibkost, ne moreš. Zato sem vse prestavil na platno, na papir, na školjke, skratka na vse, kar mi je pač prišlo pod roke in ja … tudi zdaj lahko vidim tvojo začudenost … tudi na školjke. Nikoli nisem mogel prenesti teže vedenja, kako se v družbi dogajajo krivice, kako brezglavo poveličujemo tiste, kateri nas tako subtilno želijo spremeniti v marionete, ki bi plesale pod to taktirko. Žal pa je ta igra prišla predaleč, preveč ljudi kloni njihovim pritiskom, da bi lahko razločili med črnim in belim, a četudi mi je bilo naklonjenega tako malo časa s tabo, vem, da ti to znaš, da si zvesta svoji misli, zakoreninjena v svoji ljubezni do teh ljudi, do pravice, enakosti. Čeprav sem jaz za to svoje delo izgubil poslednji dah, je bilo to zame ponosno žrtvovanje za nekaj, kar vem, da boš ti nadaljevala. Ker ti lahko kljubuješ življenju, ker to ni tvoj konec.

Sam sem večkrat poslikal školjke, ker se mi je zdelo, da nosijo toliko neizrečenih skrivnosti duš, ki oceanu zaupajo svoje trpljenje, svoje tihe želje in jih takšne vračal nazaj. Ko sem videl, kako jih nabiraš, ko sem slikal na obali, a me nisi videla, sem se včasih spraševal, kaj predstavljajo tebi. So tudi zate te lupine toliko več kot naplavina, ki jih izropajo trgovci in prodajajo kot »spominke«? Večkrat sem se ujel v želji, da bi te lahko naslikal in ko si tisto noč stopila izza vogala sem vedel, da te priložnosti ne smem izgubiti. Tvoj izraz na obrazu, ko si pobirala tisto, kar je od njih ostalo, mi je dal vedeti, da si točno to, kar sem v tebi videl prvič, kar te je ločilo od tolikih pred tabo, tolikih za tabo. Ne vem, zakaj sem tisto jutro pustil platno na obzidju, a je del mene upal, da ga boš lahko videla. Kako hvaležen sem, da si ga, da si se vrnila in sem lahko upodobil tisto, česar lepote nisi bila zmožna prepoznati.

Tako kot upam, da bi nama to življenje dalo več časa, toliko bolj si želim, da bi kalila sončnice iz svojega potenciala. Da bi tvoje ime odzvanjalo na tolikih platnicah, tvoja moč sijala v nočeh, ko gredo vsi spat, tvoj glas odmeval, ko vsi utihnejo. Da bi svetila luč v tvojih očeh, ko drugim dogori. Naj bodo te slike tvoja voda, tvoj zrak, ogenj, ko boš to potrebovala. Naj te spomnijo na tisto, kar vidim v tebi, ko ti podarjam svojo moč, da boš lahko tem zlomljenim školjkam dala življenje, kakršnega si želijo, kakršnega jim jaz pred njihovimi pleči nisem mogel dati.

Bella, hodi pokončno, samo hodi.

Z vero vate, Abel

Zaprem pismo in se sprehodim do roba obale. Iz žepa vzamem robec razbitih školjk in jih prepustim vetru, da jih vrne oceanu. Zaprem oči, moj šepet se širi z valovi: »Bom. Vrnila ti bom školjke tvojega imena.«